sr_2425_andkbnabor, Dr. Andrej Kobal, Dr. Andrew Kobal, ZDA, USA, Cerkno, Kirchheim im Küstenland, Circhina, Murnau (Germany-Bayern) 09. 2008

Dr. Andrej Kobal - Dr. Andrew Kobal
(1899 - 1988)

V Cerknem ob 110-letnici njegovega rojstva in 20-letnici smrti
Spletišče je bilo naloženo na medmrežje 14. septembra 2008 ob 18. uri po CEST-u ali ob 12. uri po CDT-u iz rojstne hiše dr. Andreja Kobala - Hramšarjeve hiše v Cerknem - Slovenija.

Dr. Andrej Kobal
SLWP - (PSBL)

Spisal dr. Martin Jevnikar

Kobal Andrej (od leta 1930 Andrew), pisatelj, vseučiliški profesor, svetovalec ameriške vlade, roj. 29. nov. 1899 v Cerknem (Slovenia) in umrl 16. marca 1988 v Murnauu - Nemčija (Germany).
Oče Blaž je bil kmet in zidar, prvih deset let tega stoletja tudi rudar v ZDA, mati Marijana Kobal. Andrej je bil najmlajši izmed sedmih bratov in sester. Osnovno šolo je dovršil v Cerknem, 3. razred gimnazije pa v Gorici in tedaj zelo stradal. Zaradi vojne je ostal doma in bil dve leti poštar v Cerknem (1915-1917), nato vojak pri 97. tržaškem pešpolku na Slovaškem in ob Piavi, kjer je dobil malarijo, premirje pa je doživel v bolnišnici v Kraljevem Hradcu na Češkem. Doma so ga italijanske oblasti zaprle v taborišče pri Krminu, od koder pa je pobegnil v Ljubljano. Tu je končal Gorazdovo trgovsko šolo in se preživljal s tihotapstvom tobaka v Italijo. Po diplomi se je zaposlil pri vinskem podjetju Oset in Cajnko v Slovenj Gradcu, kjer je ostal do odhoda v Ameriko (maja 1921), kamor sta mu pomagala brat in sestra, ki sta živela v Montani. Naselil se je v Chicagu in postal pomožni urednik Prosvete, dnevnega glasila Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ), ki je imela tedaj nad 30 tisoč članov. Na tem mestu je ostal do konca 1927, v letih 1926-29 pa je urejal tudi Jednotin Mladinski list, mesečnik. Že mesec dni po prihodu si je v okolici Chicaga kupil zemljišče, si na njem postavil leseno hišo in ob prostem času kmetoval.

Rojstna hiša dr. Andreja Kobala.

Za oba lista je napisal več kratkih povestic in pesmi, za Mladinski list pravi sam: » Uvedel sem Povesti strica Matica, do neke mere iz pripovedovanja starčka Klemenca…. Druge izvirne povesti sem zajel iz spominov na staro domovino. Tu in tam sem skušal pesmariti….« (Svetovni popotnik pripoveduje, I. knjiga , 86). Snov je našel tudi v dopisih bralcev: »V nekem pismu sem bral o vdovi, ki se ni privadila ameriškemu življenju; kot delavka je služila in izšolala hčerko, da je postala učiteljica. Hči se je sramovala preproste matere v staromodnih oblačilih in jo prisilila oblačiti se moderno in bolj po ameriško. Nesporazum se je končal z materino smrtjo. Tej snovi sem pridal obstoj druge družine z dokaj različnimi nazori in naredil iz obojega povest Frank in Helena. Vsebino sem pozneje porabil za dramo tridejanko Naši domači tujci. Neko drugo pismo je opisalo smrt slovenskega delavca v tovarni za cement. Razširil sem snov za povest Janez ni pisal in jo vključil leta pozneje v božično igrico Oj, hišica očetova! Materiala za povesti je bilo vedno kar preveč, veselega in žalostnega, tako da sem vsako leto prispeval za Ameriški družinski koledar in za posebne in redne izdaje listov Jednote« (Svetovni popotnik… I, 87-88).
         Ko je leta 1926 potoval po jugu ZDA, je pot in doživljaje opisal v več številkah Prosvete pod psevdonimom Androlin, Moje letovanje na jugu (odlomki v Svetovni popotnik….I, 105-09). Istočasno je pisal članke za Srpski književni glasnik, Istro, tedenske dopise v Jutro (1926-28), DS (1929) in daljše članke v Slovenca o življenju Slovencev v ZDA, o njihovih kulturnih potrebah, o obisku pri predsedniku Hooverju v Beli hiši (prvi slovenski obisk) idr. (1932-39).
         Chicagu se je takoj vpisal v večerne tečaje na Northwestern univerzi v razrede za časnikarstvo in ekonomijo. Zanimalo ga je zlasti časnikarstvo, ker so se praktično vadili tudi v uredniških uradih velikega čikaškega dnevnika Tribune. Pri YMCA je izpopolnil srednjo šolo; 1927, ko je zapustil Prosveto, pa se je vpisal na čikaško univerzo. Poleg rednih predmetov sociološke in psihološke smeri je študiral še primerjalno religijo, jezikoslovje, francosko dramatiko, Shakespeara, ameriško zgodovino, 1930 je dosegel bakalaureat. Nato se je vpisal na univerzo Columbia in postal magister of science z dvema disertacijama; eno je proti plačilu objavil American Highschool Journal. Tako je dosegel doktorat v javnem pravu (politične vede). Na univerzi Columbia je uvedel prve tečaje slovenščine v ZDA (1932-37) in bil lektor. Dve poletji (1931 in 1932) je bil dijak in pomočnik seminarja George Washington, univerze v Washingtonu, ker ga je zanimala zvezna uprava in dostop do najvišjih državnih uradov. V letih 1934-36 se je vpisal na univerzo v New Yorku, a je bil istočasno inštruktor in pomočnik prof. V. Peela v Oddelku za javno upravo. Tu je doktoriral s tezo Democratic Experiment in the Danubian Countries (Demokratični poskusi v podonavskih državah). Delo so brez njegove vednosti natisnili za vladne knjižnice. Četrti doktorat iz psihologije mu je priznala zvezna vlada. Ko je bil na newyorški univerzi, je poučeval na policijski akademiji. Poleg predavanj je uvedel razne sposobnostne teste (psychological aptitude tests), kar mu je koristilo, da je postal ravnatelj za osebje NYNYA (Narodna uprava za mladino države New York), ki je pod Roosveltom skušala olajšati brezposelnost mladih. Odprl je šest učnih skupin in vse učence preveril s testi. S testi se je Kobal tako uveljavil, da mu jih je založnik MacElroy iz New Yorka tiskal in so jih uporabljali po vsej Ameriki. Po MacElroyevi smrti je z delom nadaljevala firma Acorn, zdaj za Kobalove teste skrbi strokovno podjetje Psyhometric Affiliates v Brookfortu, predmestju Chicaga. Na tem mestu je Kobal ostal od 1937-1940, ko je prevzel psihološko delo v industrijskem podjetju Colt's za ročno orožje in strojnice v Hartfordu (Connecticut). Tu je napredoval do ravnatelja osebja.
         Ob vseh teh zaposlitvah je Kobal urejal Svobodo (od ustanovitve okt. 1929 do sept. 1932), ki je izhajala v Chicagu, sprva kot tednik, od junija 1930 pa kot mesečnik. Napisal je tudi enajst izvirnih iger.
         Igral je že kot otrok, v Chicagu je bil ves čas pri Dramskem društvu, sprva kot igralec, pozneje kot režiser. Ker ni bilo primernih iger, jih je napisal sam. Prva je bila enodejanka Klekljarice (1928). »Ta je predstavljala skupino osmih deklet, zbranih zvečer v kmečki hiši, vsaka s svojim klekljanjem za izdelovanje idrijskih čipk. Dodal sem vlogo šaljivca. Več kot polovica izvajanja je bilo petje zbora deklet in šaljivec.« (Svetovni popotnik …I, 183). V New Yorku je napisal ostale igre: Tolminec (1931), drama v treh dejanjih v verzih. Obravnava povojno tragedijo primorskih Slovencev in upanje v prihodnjo odrešitev. Izšla je v New Yorku v hrvaški tiskarni z ilustracijami v ZDA rojene Kobaridčanke Nade Golanda. Uprizoril jo je avtor sam (Svetovni popotnik, I, 184); Naši domači tujci (1933), socialna trodejanka o odnosih med izseljenci in njihovo mladino v ZDA. Igra je uspela in so jo igrali po številnih odrih med izseljenci (Svetovni popotnik, I, 87-88, 184-86); Društvo in družina (1933), komedija v treh dejanjih o vplivu društva na družinsko življenje. Mož je preveč na sejah in sestankih, mlada žena se doma dolgočasi, pride do razkola, ki pa se na koncu poravna; Plehar (1934) je pustna komedija, štiridejanka iz življenja rudarjev v Leadvillu. Osrednja oseba je »plehar«, krošnjar z zlatnino, vmes so ljubezenski zapleti; Denar (1938) je burka v treh dejanjih o družini, ki živi med gospodarsko krizo v velikih stiskah, ko pa začne industrija spet delati, si opomore tudi s špekulacijami na borzi, obogati in živi razkošno. Igro so ponovili na Radiu Trst A leta 1974 in v Slomškovem domu v Buenos Airesu 8. avg. 1981; Za materjo (1939) je drama v štirih dejanjih o hčeri, ki išče izgubljeno mater in sama zaide na slaba pota, reši jo zaročenec. Ponovil jo je Radio Trst A leta 1976 in leta 1980; Snubači so enodejanka razigrane vsebine po ruskem motivu, vendar s slovensko ameriškim okoljem; Domžalska Micka! in Oj, hišica očetova! prikazujeta povratnike v stari domovini, zato sta veseli, a pretresljivi; SNPJ je igra s petjem za mlade člane te Jednote. V nekaterih igrah je podal razgovore med mladimi v angleščini, ker so tako med seboj govorili. V angleščini je napisal enodejanko NYNYA, ko je bil ravnatelj te ustanove v New Yorku. Prevedel je Kalidasovo Sakuntalo, igro v 7 dejanjih iz indijske mitologije. Izšla je v knjigi v New Yorku leta 1934. Kot režiser je prevedel Plautovo Komedijo zmešnjav in Molierovega Zdravnika proti svoji volji. Igre so šle po številnih slovenskih odrih v ZDA in žele uspehe. Za to je poskrbel Kobalov agent Erazem Gorše iz Clevelanda. Kobal jih je na kratko predstavil v poglavju Oder in igre v knjigi Svetovni popotnik …(I, 182-88).
         Po japonskem napadu na Pearl Harbour je Kobal sprejel ponudbo Pentagona v psihološko vojno službo (1942-44). Najprej je v nabornih uradih testiral vojake, potem je delal pri tajni službi O.S.S. (Office of Strategic Services) v Kairu, kjer je med drugim pošiljal izvežbane trojke v zasedene dežele, da so zbirale informacije, pospeševale sabotaže in pomagale uporniškim skupinam. Nazadnje so ga prestavili v Pentagon k tajni obveščevalni službi P-2, ki je bila del generalnega štaba in zato odločujoča v uporabljanju informacij iz vseh virov. Na tem mestu je preprečil bombardiranje Ljubljane in Zagreba (Svet. Popotnik, I, 259-60). Iz Pentagona so ga poslali za člana zvezne kontrolne komisije v Bolgarijo in druge balkanske države (1944-46), kjer je sodeloval v Angleži in Rusi. Doživljal je bolgarsko revolucijo in pomagal kraljici Joani in otrokoma, da so zapustili državo. Obiskal je tudi Slovenijo (Jugoslavijo) in domače. Kot polkovnik z odlikovanji je decembra 1946 odstopil in postal vladni svetovalec v ministrstvu za narodno obrambo (1947-50). Spremljal je hladno vojno v Evropi, sestavil vadnico s ploščami za slovenščino in »so se mojih plošč in vaj slovenskega jezika posluževale druge vladne šole, zlasti pa jezikovni tečaji za armado« (Svet. Popotnik, II, 27), veliko je pomagal izseljencem in bivšim politikom. V enaki službi je bil dve leti in pol na Japonskem (1950.52), na Formozi in v Koreji, kjer je proučeval ljudi, razmere in vero. Nato se je vrnil v Washington in nadaljeval delo, istočasno je predaval na univerzi (1952-55). Leta 1955 ga je poslal Inštitut za javno upravo kolumbijske univerze v Vzhodni Pakistan (Bangladeš), da je organiziral tečaje za javno upravo in predaval na univerzi v Dacci (1955-58). Po povratku je 1959 predaval javno upravo na univerzi v New Yorku, od 1960-62 je bil vladni spet vladni svetovalec v Washingtonu in predavatelj na tamkajšnji univerzi. Od leta 1964 do 1964 je bil ravnatelj raziskovalnega oddelka pri Hoover Institution in predavatelj na Stanford University. Tu je uredil in preučil arhiv ruske carske tajne policije Ohrane. V letih 1965-69 je bil spet vladni svetovalec in raziskovalec; sad treh večjih nalog so bili trije obširni rokopisi, ki so izšli v tisku. »Ta moja dela niso izšla za javnost, temveč izključno za rabo vladnim organom, zlasti v oddelkih za javno varnost, narodno obrambo in za ministrstvo zunanjih zadev« (Svet. Popotnik, II, 354). Dobri dve leti je raziskoval dokumente in mikrofilme o sovjetski špijonaži v Ameriki in po svetu, prav toliko časa je pripravljal bolj zgodovinsko razpravo o trockizmu oziroma o ciljih in uspehih Stalinove tajne službe pri pobijanju nasprotnikov in njihovih idej.
         Leta 1970 je stopil v pokoj, se spoprijateljil z baronom Krištofom von Flotowom iz Murnaua pri Münchenu, z njim prepotoval vso zahodno Evropo in se po ženini smrti naselil pri njem.
         Leta 1973 je začel pisati spomine za Goriško Mohorjevo družbo (GMD) v Gorici. Izšli so pod naslovom Svetovni popotnik pripoveduje, prva knjiga 1975, druga 1976 (skupaj 786 str.). V njih je natančno opisal svoje življenje od otroških let do upokojitve. Iz lastnega spoznanja je orisal življenje in delovanje slovenskih izseljencev v ZDA, njihova društva, časopise, prireditve, boj za obstoj, uspehe in razočaranja, vodilne ljudi, naselbine itd. Ob tem, ko je bil na visokem položaju v ameriški vojaški in civilni upravi, je razgrnil ameriške razmere od predsednikov in ministrov do visokih uradnikov, vseučiliških profesorjev, poveljnikov, založnikov in preprostih ljudi. Z vsemi je znal vzpostaviti človeški, največkrat prijateljski stik. Visoki položaj mu je omogočil do temeljev spoznati in opisati razmere v povojni Bolgariji in na Daljnem vzhodu, kjer je bil prav tako prijatelj predsednikov držav, kraljev, ministrov, oficirjev in vsakdanjih ljudi. Povsod pa je imel ostro oko in odprto srce za socialne, politične in verske razmere ljudi. Zato je knjiga pomemben zgodovinsko politični dokument, hkrati pa dokaz slovenske sposobnosti. Sklenil je z besedami, da se nikoli ni sramoval slovenskega jezika in izvora, zato so ga vsi spoštovali. »Rojeni Slovenci, ostanimo Slovenci! …Ne odtujimo se!« Leta 1981 je pri GMD izšla druga Kobalova knjiga Slovenec v službi F.B.I. in druge zgodbe ameriških Slovencev (240 str.). V prvem delu knjige je zgodba o Matiju Cvetiču, Slovencu v službi F.B.I. Matija je bil sin belokranjskih staršev, rojen v Ameriki; končal je gimnazijo, dobil službo in se poročil. Ob izbruhu vojne leta 1939 pa ga je motilo nemško in rusko podtalno delovanje, da bi preprečili ameriški poseg v vojno. Tajno je stopil v F.B.I., se vpisal v komunistično partijo in deset let delal kot vnet komunist na vodilnih mestih, sproti pa o vsem poročal F.B.I. Zato je izgubil vse prijatelje in družino; ko pa je leta 1950 prišla resnica na dan, ga je Amerika proslavljala, pisala o njem članke in knjige, o njem so naredili film in tudi sam je v knjigi opisal svoje življenje in delovanje. Umrl je leta 1962. Andrej Kobal je plastično podal Cvetičevo delovanje, njegove duševne stiske in ob tem tedanje ameriške razmere ter mišljenje. V drugem delu je pet resničnih zgodb iz življenja slovenskih izseljencev in njihovih potomcev. S temi deli je Kobal dokazal, da je nadarjen pripovednik in dramatik, čeprav se je pisanju mogel posvečati samo v prostem času ob utrudljivem in pogosto nevarnem poklicnem delu.
         Precej razprav je Kobal napisal za ameriško zvezno vlado, ki jih je natisnila v letih 1964-73, vendar kot zaupna in nedostopna javnosti. Zanje je dvakrat dobil nagrado »za najboljše in najpomembnejše spise v vladni publikaciji leta ….«. Napisal je tudi nekaj razprav o policijski upravi in javni varnosti. Dve daljši razpravi sta izšli v Pakistanu, deloma v urdu jeziku. Njegove študije o šolski upravi so izhajale v American School Board Journal. Pisal je za največjo ameriško tedensko revijo Saturday Evening Post in iz nje so članke ponatiskovali v Evropi in Avstraliji. Z dopisi je sodeloval v New York Timesu in drugih dnevnikih. Njegovo doktorsko delo Democratic Experimentation in the Danubian Countries je deloma izdala univerza v New Yorku, v celoti pa jo je leta 1942 natisnila tiskarna zvezne vlade v Washingtonu kot pripomoček za študij v raznih vladnih tečajih. Še vedno ponatiskujejo njegova psihološka dela, 23 testov s priročniki in navodilom psihologom pri uporabi (nastala v letih 1939- 1942). Aktivno je sodeloval v strokovnih organizacijah: American Political Science Association, Society of Public Administration, Psychological Society, International Association of Chiefs of Police in drugod. Naučil se je petnajstih jezikov, prepotoval skoraj ves svet in šel trikrat okoli zemeljske oble. Za knjigo Svetovni popotnik pripoveduje je leta 1975 dobil tržaško literarno nagrado Vstajenje.
Primerjaj:
Vprašalna pola; A.Kobal, Svetovni popotnik pripoveduje, GMD, I. knjiga 1975, II. knjiga. 1976 z vrsto slik; Saša Martelanc, Svetovni popotnik s slovensko dušo, Mladika-Trst 1973, 61-62; Isti, Svetovni popotnik pripoveduje, Mladika-Trst, 1975 8; Isti, Mlademu znanstveniku v spomin, Mladika-Trst 1976 118 s sliko ob smrti sina Mihaela Tomaža Kobala, strokovnjaka za akustiko, ki je umrl 17. apr. 1976 v Washingtonu, star 37 let; R. Klinc, Odmev na knjigo Svetovni popotnik pripoveduje, Katoliški glas-Gorica 6. febr. 1975; A. Kobal na Primorskem, Katoliški glas-Gorica 8. maja 1975; Svetovni popotnik na Primorskem, Katoliški glas-Gorica 13. november 1975; K. Bonutti, Svetovni popotnik pripoveduje, Ameriška domovina 10. avg. 1975; ponatis Katoliški glas-Gorica 13. november 1975; M. Javornik, Slov. dragocenost spominov A. Kobala, Sij 1976 in Pero in čas, II, Trst-Washington-Buenos Aires 1980, 367-73; V . Beličič, Severna poluta A. Kobala, Katoliški glas-Gorica, 29. jan. 1976; M. Jevnikar, Andrej Kobal, Mladika-Trst 1976 82-83; T. Debeljak, Igra svetovnega popotnika A. Kobala v Slomškovem domu, Svobodna Slovenija 30.jul. 1981 (o igri Denar); J. Markuža, A. Kobal, Slovenec v službi F.B.I., Katoliški glas-Gorica 26. nov. 1981; nekaj ocen na 3. str. Ovitka knjige Slovenec v službi F.B.I., GMD 1981 (jem.).
Prvi odstavek delno priredil Š.R. Vir: Primorski slovenski biografski leksikon (PSBL, GMD-1982), 8. snopič, str. 76-79.

Datum in ura v Cerknem

Cerkno Circhina Kirchheim im Küstenland Murnau

Dela izšla pri Goriški Mohorjrvi družbi (GMD) v Gorici, Italija (Italia)

Dela izšla v Združenih državah Amerike, ZDA (USA),

Slovenci o Andreju Kobalu

in cerkljanska prizadevanja

Kobalova razstava v NUK-u, ki jo je pripravila
gospa Helena Janežič - vodja oddelka za slovenski tisk zunaj RS

Razstavni plakati

Oglas v Amerikanskem Slovencu in Kobalova pisma prof. dr. Edvardu Gobcu

Cerkljani in Idrijci na skupinskem ogledu Kobalove razstave v NUK-u 16. 12. 2011

foto Bojan Tavčar

Odmevi na Kobalovo razstavo v NUK-u, Združenju slovenske izseljenske Matice, v Cerkljanskem muzeju in galeriji ARS na Travniku v Gorici

Mladika - Trst | Slovenija danes - Ljubljana | Idrijske novice - Idrija | Novi Glas - Gorica |

Na 60. strani knijge Svetovni popotnik pripoveduje I dr. Andrej Kobal navaja: ... Rovtihar mi je rekel, da je mojo fotografijo videl v časopisu, katerega so mu pokazali v trgovini pri Kobalovih na Mostu v Cerknem (pri Andrjuonovih so takrat imeli trgovino in gostilno, op. ŠR); torej ve vsak karabinjer v okolici za moje ime in me pozna po sliki. Ves dan sem čakal, da bi kdo prišel od doma. Šele ob šestih se je prikazal sosed, po imenu Drešek (Štefan Rutar). Povedal je, da nobeden ne more priti, da bi prinesel obleko in kaj denarja. On sam se je s konjem in vozom ter furlanko (sekirico) za pasom odpeljal iz Cerkna, kot da gre na delo v Podjelenek. Dobri sosed me je objel, mi čestital, da sem ušel, in me prosil, da se varujem. ...
Gornji odstavek, ki omenja mojega deda, mi daje priložnost, da z objavo na mojem spletišču pomagam osvetliti življenjsko pot in pomen Kobalovega dela širši slovenski javnosti. Odraščal sem namreč kot Hramšarjev sosed v njegovi rodni Strani v Cerknem, med preprostimi, pokončnimi ljudmi, z očetovo in od deda podedovano furlanko za pasom.

Prve pobude za ta projekt segajo v leta, ko je vodil Ameriški kulturni center v Ljubljani gospod Frank Strovas (v pdf, str. 4 in 5; op.ŠR). Za izvedbo projekta takrat ni bilo ustreznih družbenih, še manj tehničnih možnosti. Današnji trenutek vse to nudi in ga ne gre zamuditi.

Spletišče je nastalo in nastaja v sodelovanju z Goriško Mohorjevo Družbo (GMD), ki jo zastopa gospod Oskar Simčič, vikar Goriške nadškofije za Slovence, sinom A. Kobala gospodom Danielom, gospo Julie Kacin iz Illinoisa, oba ZDA (USA), gospodom Mitjem Gombačem iz Ricmanj, gospo Mojco Moškon Mešl iz Rač in gospodom Ivom Jevnikarjem iz Trsta. Vsem se za sodelovanje zahvaljujem in priporočam. Poskušalo se bo pridobiti in objaviti njegova preostala leposlovna dela, tako da bo dolg rojstne domovine, po nekrologu dr. Martina Jevnikarja ob njegovi smrti, po dvajsetih letih izpolnjen; sam pa dajem pobudo, da smo tako znamenitemu Cerkljanu in Slovencu dolžni postaviti še spomenik in obeležje na njegovi rojstni hiši.

Gradivo za ta projekt mi žal ni bilo dosegljivo v Cerknem ali Idriji, na voljo pa mi je bilo v večjih krajih: Gorici, Ljubljani in Trstu.

Več o avtorju in njegovih delih