Svetovni popotnik Andrej Kobal – umrl

*


Dr. Andrej Kobal

*

Spisal dr. Martin Jevnikar

         Dne 16. marca 1988 je umrl v Murnauu na Bavarskem svetovni popotnik Andrej Kobal, ki se je s pridnostjo in nadarjenostjo povzpel med najuspešnejše slovenske izobražence v ZDA. Doma je bil v Cerknem (roj. 29. novembra 1899). V Gorici je dovršil nižjo gimnazijo, nato je zaradi revščine dve leti nosil pošto v Cerknem, v prvi svetovni vojni je bil vojak ob Piavi, po vojni je pobegnil v Ljubljano, dovršil trgovsko šolo in se zaposlil pri vinskem podjetju do maja 1921, ko se je izselil v ZDA.
         V Chicagu je postal pomožni urednik dnevnika Prosveta in njenega Mladinskega lista. Že mesec dni po prihodu si je kupil v okolici Chicaga zemljišče, si na njem postavil leseno hišo in ob prostem času kmetoval. Takoj se je vpisal na tečaje Northwestern univerze za časnikarstvo in ekonomijo. Leta 1927 je zapustil Prosveto in se vpisal na čikaško univerzo in študiral psihologijo in sociologijo ter vrsto drugih predmetov. Po treh letih je dosegel bakalaureat, a študije je nadaljeval na Columbia univerzi postal doktor znanosti z dvema disertacijama. Na univerzi je uvedel prve tečaje v ZDA (1932-37) in bil lektor. Nato je študiral državno upravo na univerzi v New Yorku in dosegel nov doktorat, četrti doktorat iz psihologije pa mu je priznala vlada.
         Ko je bil Kobal na newyorški univerzi, je poučeval na policijski akademiji in upeljal sposobnostne teste. S temi testi se je tako uveljavil, da so mu jih V New Yorku tiskali in uporabljali po vsej Ameriki; ponatiskujejo jih še sedaj. Zaradi njih je postal ravnatelj za osebje pri državni ustanovi NYNYA v New Yorku, pozneje v industrijskem podjetju Colt's. Po japonskem napadu na Pearl Harbour je Kobal sprejel ponudbo Pentagona za psihološko službo (1942-44). Najprej je v nabornih uradih testiral vojake, potem je delal pri tajni službi OSS v Kairu, kjer je pošiljal izvežbane trojke v zasedene dežele, da so zbirale podatke. Nazadnje so ga prestavili k tajni obveščevalni službi P-2 v Pentagonu, ki je bila del generalnega štaba in je odločala o uporabi informacij. Na tem mestu je preprečil bombardiranje Ljubljane in Zagreba (Svetovni popotnik…I, 259-60). Iz Pentagona so ga poslali za člana zavezniške komisije v Bolgarijo in druge balkanske države (1944-46), kjer je sodeloval z Angleži in Rusi. Doživljal je bolgarsko komunistično revolucijo, pomagal kraljici Joani in otrokoma v tujino in se rešil atentata. Obiskal je tudi Jugoslavijo, kjer pa zaradi svoje funkcije ni bil dobro sprejet. Kot polkovnik je decembra 1946 odstopil in postal vladni svetovalec v Ministrstvu za narodno obrambo (1946-50). V enaki službi je bil dve leti in pol na Japonskem, na Formozi in Koreji, nato se je vrnil v Washington in istočasno predaval na univerzi. Institut columbijske univerze ga je 1955 poslal v Vzhodni Pakistan (Bangladeš), da je organiziral tečaje za javno upravo in predaval na univerzi v Dacci. Po povratku 1959 je predaval javno upravo na univerzi v New Yorku, od 1960-62 je bil spet vladni svetovalec v Washingtonu in predavatelj na tamkajšnji univerzi, od 1962-64 ravnatelj raziskovalnega oddelka pri Hoover Institution in predavatelj na Stenford univerzi. Tukaj je uredil in preučil arhiv ruske carske tajne policije Ohrane.
         V letih 1965-69 je bil spet vladni svetovalec in raziskovalec in pripravil tri obširne rokopise: »Ta moja dela niso izšla za javnost, temveč izključno za uporabo vladnih organov, zlasti v oddelkih za javno varnost, narodno obrambo in za ministrstvo zunanjih zadev« (Svetovni popotnik, II, 354). Dobri dve leti je raziskoval dokumente in mikrofilme o sovjetski špijonaži v Ameriki in po svetu, prav toliko časa je pripravljal razpravo o ciljih in uspehih Stalinove tajne službe pri pobijanju nasprotnikov in njihovih idej. V pokoj je stopil leta 1970 in se po ženini smrti naselil pri baronu Krištofu von Flotowu v Murnauu pri Münchnu, z njim prepotoval zahodno Evropo, bil pogosto v Trstu in Gorici, pri njem je tudi umrl. Pokopali pa so ga v Washingtonu.
Kobal je v Ameriki razvil svojo pisateljsko nadarjenost. Kot urednik je napisal več pesmi in kratkih povesti, deloma iz spominov na staro domovino, deloma iz življenje rojakov v Ameriki. V Chicagu je bil ves čas pri Dramatičnem društvu, sprva kot igralec, pozneje kot režiser. Ker ni bilo primernih igric jih je 11 napisal sam. Uspele so tako, da so jih igrali po vsej Ameriki, nekaj so jih ponovili na tržaškem radiu.
Po upokojitvi je začel pisati spomine za Goriško Mohorjevo družbo (GMD). Izšli so pod naslovom Svetovni popotnik pripoveduje, prva knjiga 1975, druga knjiga 1976 (skupaj 786 strani). V njih je natančno in odkrito opisal svoje življenje od otroških let do upokojitve. Iz lastnega spoznanja je opisal življenje in delovanje slovenskih izseljencev v ZDA, njihova društva, časopise, jednote, prireditve, borbo za obstoj, uspehe in razočaranja, vodilne ljudi in naselbine idr. Ob visokem položaju v ameriški vojaški in civilni upravi, do katere je prišel po vztrajnem in napornem študiju na različnih univerzah (štirje doktorati!), je razgrnil ameriške razmere od predsednikov in ministrov do visokih uradnikov, vseučiliškim profesorjev, poveljnikov, založnikov in preprostih ljudi, z vsemi je znal vzpostaviti človeški, največkrat prijateljski stik. Visoki položaj mu je omogočil, da je do temeljev spoznal razmere v povojni Bolgariji in na Daljnem vzhodu, kjer je bil ravno tako prijatelj predsednikov držav in vsakdanjih ljudi, povsod je imel ostro oko in odprto srce za socialne, politične in verske razmere ljudi. Zato je knjiga važen zgodovinsko-političen dokument, istočasno pa dokument slovenske sposobnosti, delavnosti in poštenosti. Nikoli ni zakrival slovenskega izvora, ki ga ni prav nič oviral pri napredovanju, še pomagal mu je pri znanju slovanskih jezikov. Predstojniki so ga cenili kot človeka, strokovnjaka, predanega svoji novi domovini. Spomine je zaključil z besedami:


»Rojeni Slovenci, ostanimo Slovenci!... . Ne odtujimo se!«

Pri GDM je izšla tudi njegova knjiga Slovenec v službi F.B.I. in druge zgodbe ameriških Slovencev (1981). Pisal je v razne časopise in revije. Andrej Kobal je bil velik Slovenec in velik mož, pridobil si je ugled in zaupanje povsod, kjer je delal. Njegovi spomini bi zaslužili ponatis v njegovi rodni domovini.
Vir: Koledar Goriške Mohorjeve družbe (GMD) 1989.

*

Oblika in slikovna obdelava:

*