Peter Brelih
(1882 - 1962)

Življenjepis šele nastajanja!!!
(Dopolnjena osnovna izhodišča s slikovnim gradivom)

*
Spisala:

Peter Brelih izvira iz znane napredne in dokaj premožne cerkljanske družine. Po domače se je reklo pri Guštinu ali še bolj po cerkljansko pri Buštinu. Doma v Cerknem je končal prvi in drugi razred ljudske šole, tretji in četrti pa v Škofji Loki. Po maturi na realni gimnaziji (1905) v Ljubljani je nadaljeval študije na nemški visoki tehniški šoli v Pragi, kjer je absolviral zavarovalno tehniko.


Cerkno

Študij v Pragi je bil pomemben za njegovo poklicno pot, pa tudi za celotno življenjsko usmeritev. Že med študijem je skupaj z drugimi slovenskimi študenti leta 1906 začel izdajati list "Slovenski tehnik", ki so ga pošiljali v Ljubljano kot prilogo Slovenskemu narodu in nekaterim drugim časopisom. Bil je njegov urednik (poleg strokovnega in odgovornega urednika) in član oziroma podpredsednik in pozneje predsednik Kluba slovenskih tehnikov v Pragi. Bil je tudi član tamkajšnjega slovenskega akademskega društva Ilirija.

Po končanih študijah v Pragi se je vrnil domov in delal na zadružništvu na Goriškem. V Cerknem je bil soustanovitelj Posojilnice in hranilnice, aktivni član Sokola in funkcionar Planinskega društva v Cerknem.


Peter Brelih na Triglavu še kot ljubljanski realec
na izletu Planinskega Sokoliča,
foto: Fran Paulin

Z odprtjem Bohinjske proge leta 1906 se je Cerkljanska približala turističnemu dogajanju. Železniška postaja Hudajužna je bila za Cerkljane namembna postaja vse do odprtja avtobusne proge od sv. Lucije (danes Most na Soči) do Idrije.

S cerkljanskimi prijatelji (Venceslav Tušar - Vaclav) so organizirali delo za odprtje soteske Pasice v bližini Novakov za javnost. V soteski je moral kamnosek v neprehodne skale za pot izsekati stopnice, po katerih vodi pot še danes. Soteska Pasice je bila do takrat praktično nedostopna. V njej so kmetje skrivali svoje naprave za žganjekuho, ki je bila takrat hudo obdavčena. V soteski so živeli tudi gamsi in najbrž so zaradi tega okoličani govorili, da ima tam "hudič" mlade.

V soteski Pasice je bila med drugo vojno zgrajena Partizanska bolnišnica Franja, ki je bila prvič odprta za javnost maja 1946 in drugič po neurju septembra 2007 v maju 2010 leta.

Peter Brelih ima tudi velike zasluge za zgraditev prve planinske koče na Poreznu v letu 1907 in preureditvi italijanske kaverne v planinsko kočo leta 1949, ter pri raziskovanju Ravenske jame z aragonitnimi kapniki. Na Petrovo pobudo je v njej znanec Bogumil Brinšek, znan slovenski pionirski jamarski in planinski fotograf, leta 1906 posnel prvo sliko dotlej skrivnostne jame in njenega kapniškega bogastva. Raziskoval je Cerkljansko v najširšem in najžlahtnejšem pomenu te besede. Bil je navdušen lovec in ribič. Cerkljanski lovski prijatelji so ga velikokrat vabili na lov na območju Porezna in Črnega vrha. Kasneje ga je pri tem v svojem prostem času velikokrat spremljal njegov najstarejši sin Miloš, ki je prav tako zavzemal za napredek Cerkljanske. Sin Miloš je dal pobudo za ustanovitev Elektrogospodarske šole v opuščenih in od vojne hudo prizadetih italijanskih kasarnah.

Prijatelji so ga poznali kot velikega ljubitelja narave. Nikoli ni pretrgal vezi z rodno Cerkljansko, niti v času italijanske zasedbe, ki je stike zelo oteževala.

V povojnem času je pri Lovski zvezi v Ljubljani Cerkljanom pomagal urediti vse potrebno, da je prišlo do odprtja lovske koče na Črnemu vrhu. Bil je na otvoritvi koče.


Otvoritev prve planinske koče na Poreznu, razglednica koče na Poreznu, otvoritev pristopa v sotesko Pasice, prvi posnetek v Ravenski jami in povojna otvoritev planinske koče na Poreznu

V času prve svetovne vojne zaradi slabega vida ni bil vojak. Uslužben pri občini sv. Lucija (sedaj Most na Soči) je skrbel za preseljevanje prebivalcev, ki so se morali zaradi Soške fronte umakniti s svojih domov. Po končani vojni se je izognil italijanski zasedbi, optiral za Jugoslavijo in preselil v Ljubljano. V letu 1918 je nastopil službo knjigovodje pri začasni delavski zavarovalnici v Ljubljani s prvim julijem istega leta pa je bil premeščen k tedanjemu začasnemu pokojninskemu zavodu kot knjigovodja. Pri Pokojninskemu zavodu je tako služil kot šef knjigovodstva in načelnik knjigovodstvenega oddelka vse od ustanovitve do vključitve v Federalni zavod za socialno zavarovanje v Ljubljani. Vzporedno s to službo je še vodil knjigovodstvo Pokrajinskega pokojninskega sklada v Ljubljani.

Po prvi vojni je delal v Ljubljani pri Pokojninskem zavodu, kot vodja računovodstva nameščenskega pokojninskega zavoda za Slovenijo in Dalmacijo vse do leta 1942, ko je bil interniran v Dachau. V Ljubljani je bil aktiven član Planinskega društva Matica.

Po prihodu iz internacije je do upokojitve delal pri Zavodu za pokojninsko zavarovanje v Ljubljani. V maju 1946 ga je Federalni zavod za socialno zavarovanje delegiral za inštruktorja pri Pokojninskem zavarovanju v Kopru.

Peter Brelih je bil poročen z nekdanjo cerkljansko učiteljico Rafaelo Gomišček iz Solkana. V zakonu se jima je rodilo pet otrok. V Ljubljani so stanovali ob stari Linhartovi cesti na številki 12, ki so jo kupili od slovenskega sadjarja Martina Umka (Glej njegov življenjepis, ki ga je spisal njegov sin Miloš Umek). Imela je prekrasen vrt z bazenom, čebelnjakom in slikovitim vrtnim skalnjakom.

V predvojnem času je veliko deloval za srečanja Cerkljanov - optantov in emigrantov v Kraljevini Jugoslaviji. Pri tem mu je pomagal prijatelj Ciril Peternelj. Skupno sta organizirala štiri srečanja v letih 1935 do 1938.


Predvojna družinska srečanja Cerkljanov v Stožicah med leti 1935 -1938, foto: Peter Lampič (1899-2001)

Srečanja so bila v gostilni "Pri Urbančku" v Stožicah pri Ljubljani in so združevala Cerkljane vseh barv. Teh srečanj se je udeležilo tudi veliko Cerkljanov iz Cerknega. Prav za te priložnosti je Ciril Peternelj po predlogi fotografije Franca Peternelja izdelal oljno sliko Palančevega Žvana na platnu. Na teh srečanjih je Peter Brelih imel uvodni pozdravni govor. Ker je govoril na pamet, se noben ni ohranil.


Gostilno "Pri Urbančku" je vodil Cerkljan Venceslav Eržen.

Že v mladih letih je začel zbirati ljudsko blago. Posebno so ga navduševali cerkljanski Laufarji. Že v času pred drugo vojno je v Cerknem pri svojem vrstniku rezbarju, pozlatarju in fotografu Francu Peternelju naročil izdelavo treh laufarskih mask.


Lesene laufarske maske iz leta 1938. Vse tri so ohranjene in predstavljajo prve laufarske materialne dokaze.
Foto: Božo Štajer

Mask Peternelj sam ni dokončal, temveč je delo prepustil deset let starejšemu prijatelju in rezbarju Avguštinu Hadalinu, ki jih je končal v letu 1938. Te tri maske je Peter leta 1947 izročil Etnografskemu muzeju v Ljubljani.

Kot upokojenec je bil še zelo aktiven na vseh področnih svojega delovanja. V neizmerno zadovoljstvo mu je bilo, ko je leta 1956 prišlo do "prve uprizoritve" cerkljanske Laufarije. S sinom Borisom sta v to vložila ogromno truda....

*

Zbral, oblika in slikovna obdelava:


Copyright © 2011 - Vse pravice pridržane - All rights reserved - www.rutars.net

*