V spomin
+
Dr. Joško Šavli
(1943 – 2011)

*

V tem tihem postnem času, ko pa se zdi, da se svet na vseh koncih podira in ko naša osamosvojena domovina po dvajsetih letih preživlja notranje težave, se danes tá dan, poslavljamo od enega najzvestejših sinov Primorske in Slovenije, blagovestnika slovenstva, ki je vse svoje prekratko življenje posvetil slovenskemu narodu, vsem njegovim delom in predvsem slovenski državni misli, ki korenini v sivi karantanski davnini.

V svoji zadnji, priročni, lepo opremljeni in pregledni knjigi, ki nosi naslov Slovenska državna misel, je kratke vrstice predgovora takole zaključil: Kaj je moderno? Odgovor se glasi. Biti odprt za nova spoznanja. Dr. Jožko Šavli je svoje razprave in knjige zajemal iz več desetletnega študija in spoznavanja. Pisal je z iskreno zavzetostjo, predanostjo in lahko bi rekli, s strastjo. Zanos ga je tu pa tam pripeljal do skrajnosti, ki je morda kakega posameznika motila, a pisatelj je ves čas in povsod sledil svoji misli vodnici, ki je bila: istovetnost slovenstva kot dela evropske in planetarne človeške skupnosti.


Tomaž Pavšič prijatelju v zadnje slovo

Zelo je cenil dr. Josipa Mala in o njem je zapisal, da ga bo nekoč zgodovina štela kot »utemeljitelja zgodovinskega izročila o slovenski državi.« V polni meri bo od danes to veljalo tudi za dr. Jožka Šavlija samega, saj je to idejo razširil in dopolnil še z drugih vidikov in z njemu lastno aktualnostjo. Pri tem je bil samoten jezdec in kot tak moteč za skoraj ves akademski in uradno strokovni sistem. Znameniti venetološki trojček – pesnik Matej Bor, pater Ivan Tomažič in dr. Jožko Šavli – odslej zastopa le še p. Ivan Tomažič, ki bi bil sedaj tu, a je prav danes na pogrebu svojega sobrata p. Legiše v Trstu. Od nas pa za vedno odhaja najmlajši, ki je sestavljal trojico, domiselni in prodorno neomajni Jožko, ki bi nam zagotovo dal še veliko od svojih raziskav in zamisli, če nas ne bi tako nenadoma zapustil.

Naš prijatelj Jožko je živel med zamejci, v dragi nam Gorici, in je tako tudi na ta način želel povezovati ves slovenski narod. S svojo izjemno eruditivnostjo, s svojim temperamentom in s svojo tolminsko puntarsko trmo je živahno posegal v zadeve in polemike, ki se tičejo slovenske državnosti in njene zgodovinske vpetosti med najstarejše evropske narodnosti. Razblinjeval je megle slovenskega hlapčevstva, ki so nam ga od zunaj in od znotraj vcepljali, da se mi sami ne bi zavedali svojih avtohtonih pravic in svojega slovenskega ponosa, ki se lahko istoveti z državniškim.


Kot karantanski panter se je srčno bojeval za pravo podobo in za pošteno mesto Slovencev in Slovenije v zgodovini in v sodobnem življenju. Nesebično je posvetil vse svoje sile in žrtvoval ves svoj imetek, da so lahko izhajale knjige, iz katerih žari čisto slovensko jedro in ob znanstvenih podkrepitvah dehti slovenska lipa – knjige brez navlake podrejenosti, brez bremena totalitarizmov in rešene cehovskih ali vsakršnih nevrednih ustrežljivosti.

Dragi naš prijatelj Jožko! Za slovenstvo si živel, za nas si pisal. Ko se ob tej bridki uri za vedno vračaš v svoj Tolmin, se Ti za tvoje veliko narodno delo srčno zahvalim v imenu Svetovnega slovenskega kongresa in v imenu mnogih in premnogih rojakov, Tebi podobnih duš, ki si jih krepil v slovenstvu, ki nam je usojeno. Mnogo je že let, ko smo iz Tolmina, Idrije, Bovca, Ljubljane in iz zamejstva šli na Dunaj, kjer smo v imenitni Palači Palfy počastili tvojo oziroma vašo skupno knjigo in smo si po slovenetsko nazdravljali Osti jarej – Ostani zdrav! Danes, ta trenutek, nam je težko, a vendar nas bo zmeraj ogreval tvoj živi slovenski optimizem. In tvoj spomin bo živel.

»Z Bogom, naš dragi doktor Jožko Šavli«!

(Tomaž Pavšič – V zadnje slovo dr. Jožku Šavliju. Tolmin, pri sv. Urhu, 16. marca 2011.)

foto Stane Kodrič - Jutro

*

Zbral, oblikoval in obdelal:


04/2011

*