V spomin
+
Mag. Andrej Sedej
(1954 – 2010)

*

Za vedno je odšel gospod Andrej iz Anžigovčeve, nadškofove rojstne hiše v Cerknem. Primorska je izgubila dobrega duhovnika, škof Metod dragocenega sodelavca v »vinogradu gospodovem«, vsi pa dobrega človeka z razumevajočo dušo. V krščanskem duhu bi zanj lahko rekli, da je bil blizu Bogu in ljudem.

Po skrivnostnem klicu, ki ga je čutil v sebi in še po drugih okoliščanih je stopil na pot posvečene službe, ki ga je vodila prek Komna, Rima (študij), Sežane, Izole in Kort, Kanala ob Soči do rodnega Cerknega, kjer se mu je steklo delavno, a mnogo prekratko življenje.

Pred tridesetimi leti ga je na Sveti Gori, kjer počiva njegov prastric nadškof Frančišek B. Sedej, posvetil škof Janez Jenko. Po končani osemletki v Cerknem je srednjo šolo z maturo opravil na škofijski gimnaziji v Vipavi, teološke študije pa v Ljubljani in Rimu. Kot je znano, Andrej ni bil prvi duhovnik iz tega rodu oziroma hiše. Nadškofov stric po materi je bil duhovnik Janez Bevk, nadškofov nečak Ciril Sedej pa je bil več kot štirideset let župnik v Števerjanu. Zanimivo je, da se je pokojni Andrej rodil skoraj natančno sto let po rojstvu zadnjega slovenskega nadškofa, na god sv. Andreja leta 1954. Andrejeva domača hiša sredi Cerknega, na kateri stojita spominska plošča in nadškofova podoba, je torej pomembna za cerkveno in narodno zgodovino.


Rojstna hiša mag. Andreja Sedeja in nadškofa goriškega dr. Frančiška B. Sedeja danes.

V zasneženi, zimski obleki sta Cerkno in njegova starodavna, lepo obnovljena cerkev sv. Jerneja, ter sveži grob v torek 12. januarja sprejela izmučeno telo gospoda Andreja. Zadnje slovo s škofovo mašo je priklicalo veliko množico ljudi z vsega Cerkljanskega pa tudi od drugod. Ni bilo vencev, ker je bilo tako zaželeno, a globoko žalovanje se je milostno spreminjalo v zbrano, mirno, a veliko hvaležnost do rajnega Andreja, ki nas je tako hitro zapustil. Lepa pesem domačega cerkvenega zbora in ljudsko petje sta blažila britko slovo in hkrati dvigala duha.

Mnogi se bodo vedno spominjali, kako je iz Andreja sijala neka razpoznavna domačnost, ki ni mogla skriti svojega cerkljanskega porekla. Masikaj v njegovem značaju in človeškem dojemanju so mu rojenice in sojenice gotovo naklonile že z okoljem in z zgodovino v teh primorskih gorah, hkrati pa se je to srečno prepletalo z njegovimi nazori pokonciljskega duhovnika in s sodobnimi spoznanji odprtega človeka, ki je živel z ljudmi in zanje. Soočal se je z bližnjiki in z občestvi tako v Rimu pri študiju, kot prej in potem na Krasu, pa ob morju in Soški dolini.

Žal ga je bolezen v zadnjih letih omejevala v njegovih duhovniških službah; v Kanalu je bil lahko pol leta, zaradi napredujočih zdravstvenih težav je postal duhovni pomočnik v domačem Cerknem. Tako se je vrnil med svoje ljudi, ki jim je ob lastnih težavah želel pomagati v duhovnem smislu. Vedno prisotna in preteča bolezen s težkimi kirurškimi posegi pa mu do zadnjega ni zamajala upajočega namena za načrte, ki jih je kot človek in duhovnik namenjal svojim rojakom župljanom ob pogrebih, pa tudi ob drugih, vedrejših priložnostih.

Ne le za domačo župnijo, tudi na obnovljeno cerkljansko občino je bil ponosen, spremljal je njeno rast in razvoj in tudi sam je pomagal k njenemu ugledu. Kakor je tudi sodeloval na rimskem simpoziju o nadškofu Sedeju leta 1986, na katerega imamo nekateri prelepe spomine.

Povsod, koder ga je vodila življenska pot kot duhovnika, je za sabo pustil dobre sadove. Vsi so ga imeli radi, saj je bil človek dialoga in razumevanja bljižnjega. Številni poslovilni govorniki, predstavniki iz Komna, Izole, Kanala in samega Cerknega so se mu iskreno zahvalili za njegova dobra dela, za njegovo blagodejno bivanje med njimi. Predstavnica slovenske katehetskega zveze je še posebej orisala njegov prispevek na tem področju, ki ga je Andrej tudi odlično obladoval, medtem ko je škof Metod v svoji homiliji z bratskim človeškim čutom lepo označil življenje duhovnika in poudaril njegov veliki prispevek za slovensko verno ljudstvo in slovensko Cerkev.

Andrejev pogreb je bil veličasten, ne po pompoznosti, temveč po udeležbi ljudi, ki so mu hvaležni in se ga bodo radi spominjali.

Pogreba se je udeležilo skoraj 70 njegovih sobratov v duhovski službi. Pokopal ga je škof Metod, zbor pa mu je zadnjič zapel Slomškovo »V nebesih sem doma«... Lepo in po resnici so mu v slovo javno zapisali župljani Izole, kjer je pustil največ svojih uspešnih delovnih let: »Optimizem, srčnost, vera in vse, kar si sejal, že raste in rodi sadove. Hvala Andrej !«

Zbogom, prijatelj Andrej!

Občina Cerkno, Tomaž Pavšič in Štefan Rutar


Tudi Idrijske novice, št. 219, 22. januar 2010 in časopis ABC Idrija, januar 2010

+

Iz časopisa Družina - Ljubljana

+

Iz časopisa Novi Glas - Gorica

+

Iz časopisa Primorske novice - Koper


*

Zbral, oblikoval in obdelal:

*