Venetian Slovenia
Lavo Čermelj

*

*

Tekst je procesiran in še ni zanesljiv!

Dr. Lavo ČERMELJ,


Vir: Sl-Wikipedia & rutars.net

profesor, poljudnoznanstveni pisatelj, narodnoobrambni publicist, prosvetni organizator, rojen 10. okt. 1889 v Trstu. Oče Josip, težak v Javnih skladiščih, mati Amalija Cotman, gospodinja. Čermelj je dovršil v Trstu šestrazredno nemško osnovno šolo od 1895-1901, nemško gimnazijo z maturo, 1901-09. Eno leto študiral pravo na Univerzi v Pragi, nato štiri leta matematiko in fiziko na Univerzi na Dunaju. Na gimnaziji in na univerzi se je sam vzdrževal z inštrukcijami. Jeseni 1914 je doktoriral iz fizike, 1914-15 položil profesorski izpit iz matematike in fizike.

Od jeseni 1914 do jeseni 1918 poučeval na Zasebni slovenski trgovski šoli v Trstu, 1916-17 postal suplent na zaposlovalnih tečajih Goriške slovenske gimnazije v Trstu, ki se je morala zaradi bojev ob Soči umakniti iz Gorice. S 1. aprilom 1918 je bil imenovan za profesorja na novoustanovljenem oddelku z italijanskimi in slovenskimi vzporednicami za pomorske strojnike na državni obrtni šoli v Trstu. Avstrija ga ni mogla odpreti, ker ni bilo tedaj kandidatov, ki bi ustrezali pogojem za vpis; njej sledeča italijanska okupacijska oblast pa ni imela interesa za tako šolo. Ker ta oddelek nikakor ni začel delovati, je Čermelj prevzel pouk na drugih že obstoječih italijanskih oddelkih obrtne šole. Okupacijske oblasti so ukinile vse neitalijanske srednje in strokovne šole: tako slovensko trgovsko šolo, zaposlovalne tečaje goriško slovensko gimnazijo in vse nemško srednje šole, na katerih je bila tretjina dijakov slovenske narodnosti. Da ne bi ostali vsi ti številni dijaki brez pouka, so slovenski profesorji skrbeli za ilegalni pouk slovenskih dijakov v nižjih razredih omenjenih šol v zakotnih skrivališčih. Čermelj je prevzel pouk opisne geometrije za realce in realine gimnazijce. Poleti 1919 je bila matura teh dijakov pod predsedstvom slovenskega šolskega nadzornika. V novem šolskcm letu je Čermelj nadaljeval s poukom na italijanski obrtni šoli, toda sredi leta so ga poslali v »misijo« na slovensko nižjo gimnazijo, ustanovljeno v sklopu s slovensko realko v Idriji.

Konec marca 1920 so proti Čermelju uvedli disciplinski proces in ga suspendirali. Na njegovo pritožbo so ukrep preklicali. Čermelj je zopet nastopil službo na svoji matični obrtni šoli v Trstu. V počitnicah 1921 je bil proti njemu disciplinski proces, na katerem so ga upokojili na tri leta. Na Čermeljevo pritožbo so kazen preklicali in Čermelj je bil na dopustu do začetka maja 1923. Ta čas je Čermelj izkoristil za sestavo svojih prvih knjig o fiziki (primerjaj niže!). V začetku maja so uprizorili proti Čermelju proces pred komisijo druge instance, ki mu je izrekla samo ukor. Tako, je spet lahko nastopil službo na obrtni šoli. Z začetkom novega šolskega leta 1923-24 je ministrstvo za nacionalno ekonomijo v Rimu preklicalo potrditev Čermeljeve službe na obrtni šoli. in ga odpustilo zaradi politične nezaupljivosti. Ker italijanske niso oblasti dovolile, da bi se zopet odprla slovenska trgovska šola v Trstu, je na Čermeljevo pobudo Trgovsko izobraževalno društvo s šolskim letom 1922-23 odprlo enoletni trgovski tečaj, iz katerega se je kaj kmalu razvila prava dvorazredna trgovska šola. Čeprav ni bila ne dovoljena ne uradno priznana, so vendar njena spričevala priznavali v zasebnih in javnih podjetjih. Čermelj je prevzel vodstvo te šole in ga obdržal do svojega prebega v Jugoslavijo novembra 1929. Po njegovem prizadevanju je Trgovsko izobraževalno društvo pod okriljem neke italijanske zasebne šole 1925 odprlo večerne tečaje za slovenske trgovske vajence, ki so trajali do 1929. Čermelj je bil hkrati tudi vodja zadružnih tečajev, ki jih je prirejala ZZ Trst v letih 1921, 1922, 1924 in 1926. Leta 1919 je sodeloval pri ustanovitvi Višjega kulturnega sveta in pri izdajanju revije Njiva. Ob napadu arditov 1919 na Delavski dom so Čermelja aretirali v prostorih Ljudskega odra. 1920 je skupaj z Ivanom Regentom interveniral pri predsedniku vlade Nittiju proti zaprtju slovenske in hrvstske šole. Leta 1917 se je Čermelj poročil z učiteljico Olgo Vouk. Iz tega zakona se je rodila Vlasta, kasnejša zdravnica, in Samo, kasnejši rudrski inženir.

Leta 1923 je Čermelj skupaj z zdravnikom dr. Justom Pertotom kot predsednik nove kulturnoprosvetne krovne organizacije Prosveta sprejel mesto tajnika in razširil svoje delovanje na številna društva po vsej Primorski, zlasti na Tržaškem. Skupaj s prijatelji in soimišljeniki je na predvečer drugih političnih volitev v rimski parlament (1924) ustanovil tednik Novice, ki je izhajal do oktobra 1927, ko je tržaški prefekt preklical odgovornega urednika in je moral list prenehati z izhajanjem. 1924 je tedanji glavni urednik dnevnika Edinost, prof. Filip Peric pridobil Čermelja, da je za Edinost vsak teden napisal en poljudnoznanstveni članek, vse do jeseni 1928, ko je bila Edinost ukinjena. Ko so fašistične oblasti prepovedale uvoz slovenskih knjig iz Jugoslavije, je Čermelj s skupino Slovencev, med katerimi sta bila France Bevk in A. Budal, ustanovil književno družino »Luč«, ki je dvakrat na leto izdajala serijo treh knjig: zbornik Luč, izvirno slovensko povest in prevod iz kakega slovanskega jezika. Čermelj je bil urednik Luči do svojega odhoda iz Trsta. Ko so zatrli slovenske liste in revije, je na Čermeljevo pobudo nastala Biblioteka za pouk in zabavo (BZPZ), ki je z drobnimi zvezki na cenenem papirju vsej delno nadomestovala ukinjene periodične publikacije. Docela prikrito pa je ostalo drugo Čermeljevo publicistično delovanje; on je namreč že zelo zgodaj začel sistematično zbirati vesti in celotno dokumentacijo o zatiranju Slovencev in Hrvatov na Primorskem. Dolga leta je Čermelj redno pošiljal tajniku Jugoslovanske Matice v Ljubljani Mahkoti ta material. Jugoslovanska Matica je uporabljala to gradivo v svojih biltenih, ali pa ga je tudi posredovala jugoslovanskemu tisku, zlasti Primorskemu glasu, ki je izhajal na Dunaju. Spomladi 1929 je bil Čermelj policijsko posvarjen in se je novembra 1929 izognil aretaciji tako, da je zbežal v Jugoslavijo.

Po prihodu v Jugoslavijo je bil poleti 1930 nastavljen za kontraktualnega in dve leti nato za stalnega profesorja na III. realni gimnaziji v Ljubljani. Izvolili so ga za predsednika ljubljanske sekcije Jugoslovanskega profesorskega društva. Bil je soustanovitelj prirodoslovne revije Proteus in vsega skupaj uredil 22 letnikov te revije. Spisal je vrsto šolskih učbenikov iz naravoslovnih ved in napisal dolgo vrsto poljudno znanstvenih knjig. Leta 1933 so ga dodelili Manjšinskemu institutu, da bi lahko posvetil svoje sile samo vprašanjem slovenske manjšine pod Italijo. Bil je načelnik publicističnega odseka Zveze jugoslovanskih združenj iz Julijske krajine v Jugoslaviji. Od številnih narodnomanjšinskih publikacij (primerjaj nižje!) velja posebej omeniti knjige Life and Death Struggle of a National minority iz leta 1936, ki je do 1974 izšla dvakrat v angleščini in francoščini, ter po enkrat v ruščini, slovenščini in italijanščini. Na osnovi te knjige ga je 1937 povabil angleški Balkan Committee v London, kjer sta skupaj s predsednikom emigrantske zveze dr. Ivanom Marijo Cokom poročala o slovenski manjšini pod Italijo v dvorani angleškega parlamenta. Te seje sta se udeležila znana angleška publicista in strokovnjaka za jugoslovanske probleme Seton Watson in Henry Wickham Steed. Na komemoraciji mučenikov prvega tržaškega procesa pred Posebnim fašističnim tribunalom, ki jo je priredilo emigrantske društvo Tabor novembra 1940 v gozdu blizu Ljubljane je Čermelj govoril in omenil, da se po novih številnih aretacijah pripravlja drugi, še večji proces v Trstu. Zaradi tega govora so bila na zahtevo fašistične Italije razpuščena vsa emigrantska društva v Juoslaviji. Ob vdoru fašistične Italije in nacistične Nemčije aprila 1941 so Čermelj, Drago Marušič in Ivo Sancin sklicali primorske emigrante v Ljubljani že 7. aprila 1941, da se priključijo snujoči se Soški legiji. Zaradi ustašev na Hrvatskem so spravili Soško legijo samo do Karlovca. Čermelj se je z večino drugih emigrantov vrnil v Ljubljano, kjer so ga že 20. aprila 1941 aretirali italijanski policisti. Sredi julija 1941 so ga prepeljali v rimske zapore Regina Coeli, kjer so ga priključili številnim aretirancem iz Primorja. Proces proti Čermelju in drugim je bil v Trstu od 2. do 14. decembra 1941. Čermelj je bil obsojen na smrt, a še isti dan pomiloščen na dosmrtno ječo. Kazen je prestajal v Portolongonu na otoku Elba. Na intervencijo mednarodncga Rdečega križa so ga konec januarja 1944 izpustili.

Vrnil se je v Trst in avgusta 1944 odšel v partizane. Imenovali so ga za člana študijske komisje pri SNOS. Po končani vojni je bil član Instituta za mednarodna vprašanja pri ministrstvu za zunanje zadeve v Beogradu. Leta 1945 je postal strokovni izvedenec na konferenci zunanjih ministrov velikih sil v Londonu in naslednje leto na mirovni konferenci v Parizu. Leta 1947 je postal načelnik oddelka za zahodne meje v Institutu za narodnostna vprašanja pri Univerzi, pozneje pri istem Institutu pri izvršnem svetu LRS v Ljubljani. Upokojen je bil že 1919 in kasneje spet upokojen 1959. Za publikacije o narodno-manjšinskih vprašanjih in s področja prirodoslovnih ved v povojnih letih postal član Jugoslovanskega združenja za medjunarodno pravo in bil več let član odbora za Jugoslovanske revije za medjunarodno pravo. Dvakrat je prejel Levstikovo nagrado za poljudnoznanstvene spise, leta 1966 je prejel nagrado Kidričevega sklada za slovensko izdajo knjige Slovenci in Hrvatje pod Italijo. Leta 1964 so ga izvolili za častnega člana Prirodoslovnega društva Slovenije za zasluge pri ustanovitvi in razvoju tega društva, ob 80-letnici pa za častnega urednika Proteusa. Prejel je tudi zlato spominsko plaketo SKGZ v Trstu. Leta 1970 je prejel red zaslug za narod z zlato zvezdo. Leta 1974 so ga izvolili za častnega člana Društva matematikov, fizikov in astronomov LRS za njegove zasluge za razvoj matematike, fizike in astronomije v Sloveniji.

Čermeljeve publikacije o zgodovini eksaktnih znanosti pri Slovencih in Jugoslovanih: Boškovičev nauk o materiji-prostoru-času v luči relativnostne teorije, 1923; Roger Joseph als Relativist, 1929 (sap. odt. iz Archiv fur die Geschichte d. Mathematik, d. Naturwissenschaften und d. Technik); 0 razvoju ladijskega pogona (ob 75-letnici izumitelja vijaka Jozefa Ressla), BZPZ XV, 1932; Jurij Vega, ob stoletnici njegovega logaritmovnika, Vegova številka ZiS 1935; Nikola Tesla in razvoj elektrotehnike, 1933; Josip Štefan, življenjepis in delo velikega fizika, 1950; Nikola Tesla in razvoj elektrotehnike, 2. dopolnjena izdaja 1953; Ob dvestoletnici rojstva Jurija Vega, 1954; Fizik Nace Klemenčič (1843-1901), Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike (ZZNT), Ljubljana 1971; Boškovič und die Relativität der Trägheit, 1959 (Actes du Symposium international R. J. Boškovič). Priredil je slovensko izdajo knjige 0' Neill: Življenje in delo Nikola Tesle, 1951, nova dopolnjena izdaja 1976. Sestavljal in urejal je prispevke o slovenskih matematikih, fizikih in kemikih za Slovenski biografski leksikon (SBL) in za EJ. Objavil je več prispevkov v delu Naši znameniti tehniki, 1966. Za zbornik Slovenska Matica (1864-1964) je spisal razpravi: Fizika, astronomija, meteorologija, matematike ter Naravoslovje po letu 1900. O slovenskih matematikih in fizikih je objavil celo vrsto člankov v Proteusu ter v drugih revijah: Obzornik za matematiko in fiziko, NRazgl; Priroda in Elektrotchničar v Zagrebu, Saturn, Glasnik jugoslovanskega profesorskega društva in Belgrader Echo v Beogradu. Bil je član uredniškega odbora Leksikona Cankarijeve založbe (za matematiko, fiziko, astronomijo). - Pedagoško-didaktične publikacije: Kozmografija za višje razrede sredjih šol 1934; skupj z Vladimirjem Lapajnetom, Geometrija za 1. in 2. razred srednjih šol, 1937; Geometrija z geometrijskim risajem za 1. in 2. razred meščanskih šol, 1938; Geometrija z geometrijskim risanjem za 3. razred meščanskih šol, 1938; Geometrija z geometrijskim risanjein za 4. razred meščanskih šol, 1938; sodeloval je pri Uradnem Listu, v P, Prosvetnem delavcu, Glasniku profesorskih društev ter pri mladinskih listih NR, NoviR, Pionir. Poljudno-znanstvene publikacije: Koko vidimo v temini in skozi meglo, 1948; Materija in energija, 1923; Ljudska astronomija, 1930; Osolnčje in osvetje, 1930; V svetu atomov, 1948; Z raketo v vesoie, 1959; Človek v vesolju, 1961; Prevedel in priredil je: R. L. Peierls, Zakoni narave, 1960; Walt Disney-Keinz Haber, Naš prijatelj atom, 1962. Bil je ustanovitelj, sodelavec in urednik do 6. številke BZPZ. Za zbirko Sodobno ilustrirana enciklopedija pri Mladinski knjigi je priredil in prevedel dela Znanost, 1969, Tehnika, 1965, Pot Zemlja-Luna odprta, prevedel in priredil po italijanskem izvirniku 1969. Bil je soustanovitelj, stalni sodelavec in urednik od VII. do vključno XXXI. letnika revije Proteus; reden sodelavec s poljudnimi članki pri tržaški Edinosti (od 1922 do ukinitve 1928); 130 signiranih in veliko nesigniranih člankov. O suverenosti nadzračnega prostora je pisal v Jugoslovenski reviji za medjunarodno pravo, sodeloval pri vrsti koledarjev (KoIGM, Kmetijski koledar, JKol, Koroški koledar). Narodno-manjšinske publikacije: Knjige in separati: Julijska krajina. Nacionalno kulturni pregled, 1930; Die Jugoslawen (Slowenen und Kroaten) v knjigi Die Nationalitaten in den Staaten Europas, Wien 1931, natisnjeno tudi kot "Vordruck", respektive "Probe" z naslovom Die Lage der Südslawen (Slowenen und Kroaten) in Italien, dodatek k temu pa se v knjigi Die Nationalitaten in den Staaten Europas Ergdnzungsband, Wien 1932; anonimno: Cerkvene razmere v Juhiski krajini, izdal Manjšinski Inštitut, tisk. kot rkp. (Priloga Pastirskemu listu v Ljubljani 1931; anonimno: L'Italie et la minorit é yougoslave, 1931; izšlo tudi v angleškem jeziku z naslovom Italy and the Jugoslav Minority within her borders, 1931; pod psevdonimom Peter Pavlovič uredil, izdal in sodeloval pri knjigi Naši onstran meje, 1935; Prikaz preganjanja slovenskega in hrvatskega jezika v cerkvah Julijske krajine, memorandum predložil papežkemu odposlancu poljskemu kardinalu Hlondu ob evharističnem kongresu v Ljubljani 1935; Life-and-Death Struggle of a national minority (The Jugoslavs in Italy), Jougoslaves de la Marche Julienne a la Conference international de 11 et 17 decembre 1937 a Paris; Slovenci in Hrvatje pod Italijo, demografska študija po povojni uradni statistiki, dopolnjen ponatis iz Misel in delo, 1938; Bilanca našega naroda za mejami, ponatisnjeno iz Misel in delo, 1939; pod psevdonimom Peter Pavlovič: Julijska krajine in Zadrska pokrajina, imenoslovje in političnoupravna razdelitev, 1941; 2. dopolnjeno izdajo pod pravim imenom in z naslovom Julijska krajine, Beneška Slovenija in Zadrska pokrajina, 1945; za knjigo Oko Trsta napisal poglavje Narodnostna struktura in drugo, 1945 (str. 111-162 in 374-392); za knjigo La Marche Julienne, etude de geographic politique, 1946 prispeval poglavje Les pro-messes et les actes italiennes (str. 245-288); Recensement de 1910 d Trieste d'apres les procesverbaux de la Diets provincials de Trieste et du Parlement autrichien, 1946; izšlo tudi v angleščini z naslovom The Census in Trieste ter v ruščini z naslovom Narodnaja perepis 1910 goda v Trieste; La Slovene Venetienne, 1946; tudi v angleški izdaji z naslovom Venetian Slovenia; in v ruski izdaji z naslovom Venecijanskaja Slovenija; bil je anonimni urednik in sodelavec pri knjigi Beneška Slovenija, ki je izšla pod imenom Damira Feigla in Viljema Nanuta, 1950; za knjigo Istra in Slovensko Primorje, 1952 in za knjigo Slovensko Primoje in Istra, 1953 je napisal poglavje Istra in Slovensko Primorje med obema vojnama (str. 127-159); Il Vescovo Santin e gli Sloveni e Croati dells diocesi di Fiume e Triste-Capodistria, 1953; Slovenci u zoni A Slobodne teritorije Trsta, 1953; Slovenci pod Italijom, 1953; skupaj z Ivom Mihovilovićem in dr. Stankom Peterinom: Italian Genocid Policy against the Slovenes and the Croats, a selection of Documents, 1934; za knjigo Jugoslavija i Ujedinjene nacije napisal poglavje Zaštita manjina u svetlosti povelja, 1955; Tržaško ozemje ter goriška in videmska pokrajini, 1958; O ljudskem štetju v Trstu leta 1910 v Anali Jadranskog Instituta II, 1958; Kmetijstvo na Tržaškem (sreparatni odtis iz Gospodarskega koledarja za 1958, 7-51). Spomini: Ob tržaškem procesu 1941. Spomini in beležke, 1962; Spomini na moja tržaška leta, 1969; Med prvim in drugim tržaškim procesom, 1972. Članki v časnikih in revijah. Kot reden sodelavec tržaške Edinosti v letih 1922-1928 je v njej objavil celo vrsto člankov o naši manjšini na Primorskem zlasti o šolstvu, gospodarstvu, statistiki idr. V Luči je objavil tudi: Politično-upravna razdelitev Julijske krajine v razvojnein pregledu od 31. maja 1927; Dodatek do 30. junija 1928; Politčno upravni in sodni pregled Julijske krajine ob koncu leta 1928; skupaj s Francetom Bevkom: Periodne publikacije, strokovno šolstvo v Trstu; Realka v Idriji.

Po prihodu v Jugoslavijo je sodeloval pri Manjšinskem institutu v Ljubljani, bil načelnik publicističnega odseka Zveze jugoslovanskih združenj iz Julijske krajine ter stalno sodeloval pri tedniku Istra, kjer je objavil številne članke in prikaze o ljudstvu na Primorskem. Sodeloval je tudi v drugih publikacijah in revijah: tako pri knjigi Naši obmejni problemi, ki jo je izdalo CMD z razpravo O naši mladini v Julijski krajini, v Glasniku jugoslovanskega profesorskega društva 1931, z razpravo Jugoslovani v Italiji, v Pregledu, 1939 (str. 186-87) s člankom Slovenci i Hrvati pod Italijom. Članek so ponatisnili Izbori IV (Borovo 1939). Med vojno je kot član študijske komisije pri SNOS sestavljal poročila o položaju v Italiji ter sam ali skupaj z dr. J. Ferfoljo spisal vrsto referatov za mirovno konferenco in za bodočo ureditev Julijske krajine. Po vojni je kot član Instituta za medjunarodna pitanja pri Ministrstvu za zunanje zadeve sestavljal referate in preglede za mirovno konferenco, podobno tudi kot ekspert na konferenci v Londonu 1946 in v Parizu 1946. Kot znanstveni sodelavec in vodja Instituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani (1947- 1959) je spisal celo vrsto referatov za izvršni svet LRS in za ministrstvo za zunanje zadeve v Beogradu. Iz tega časa so še objave: Goriška Mohorjeva družba v luči uradnih italijanskih spisov v Koledarju Mohorjeve družbe (KolMD) 1955), Družba sv. Mohora za Istru, Riječka revija, III, str. 11-15; Fašistčni plebiscit leta 1929 na Goriškem (Bori 1955). Revija Medjunarodna Politika je prinesla naslednje njegove članke (letniki III-IV): Denacionalizacija Slovenaca u englesko-američkoj coni STT; The Question of Trieste; Slovenci u Italiji; »Italian Affairs« and Documentation on Trieste; Uspomene Karla Gallija; Italijanske statistike o Trstu, Jugoslovanske revija za medjunarodno pravo pa: The Sovereignty over the Territory of Trieste in the light of Italian doctrine and jurisprudence NRzgl 1953, 1956: Italija in samoodločba narodov; Cona A STO v luči podatkov zadnjega štetja; Miselnost in metoda italijanskega iridentizma; Tržaško vprašanje v Tarchianijevih spominih, NSd 1956-1958: Pravica samoodločbe narodov in etične manjšine; Politično življenje na Svobodnem Tržaškem ozemlju in italijanska fronta; Vprašanje slovenskega šolstva na Tržaškem in v Goriški pokrajini; Kulturne ustanove v sodobnem Trstu. Gospodarski koledar 1955: Gospodarske perspektive po Londonskem sporazumu. ZC 1956: Kako je prišlo do prijateljskega pakta med Italijo in kraljevino SHS leta 1924. Kron 1970: Ob petdesetletnici požiga Narodnega doma v Trstu. Razen tega je veliko njegovih člankov v vseh letnikih PDk. Čermelj je uporabil več psevdonimov, šifer in kratic, najpogosteje pa naslednje: L. Čermelj, Šlibarjev Polde, Peter Pavlovič, P. P.    –    [A. R. (Albert Rejec)]

Primerjaj:
SBL I, 92-3; Gabršček II, 391; Plesničar str. 119; A. Budal, Dr. L. Čermelj - šestdesetletnik, KolOF TO 1950, 54-8; J. Kosovel, Dr. L. Čermelj, šestdesetletnik, LdTd 1949, 188, 13 s sl.; Anton Peterlin, Dr. L. Čermelj - šestdesetletnik, Proteus 1949/50, 4/5, 121; Lavo Čermelj, Moje učiteljevanje pod fašistično Italijo, PDk 1951, 99; EJ 2, 555; f. d. [ = Franjo Dominko ], L. Čermelj, NRazgl 1959, 21, 94; Ob sedemdesetletnici dr. Čermelj, PDk 1959, 240 s sl.; Tomaž Pavšič, Dr. L. Čermelj, IdR 1959, 4, 104-5; Sedemdesetletnica prijatelja Furlanske Slovenije, Matajur 1959, 18 s sl.; Ivo Juvančič, Dr. L. Čermelj petinšedesetletnik, NRazgl 1964, 22, 433; Albert Rejec, Pol stoletja v službi slovenskega naroda. Ob Čermeljevi 75-letnici, PDk 1964, 247-251; Lavo Čermelj, Po petindvajsetih letih zopet v Portolongonu, JKol 1967, 167-171; isti, Spoznanje ob visokem jubileju: Starost je za delo neznanka, Večer 1969, 272 s sl.; Fran Dominko, Dr. L. Čermelj - osemdesetletnik, Proteus 1969/70, 2, 53-5 s sl.; Ivan Kolar, življenjski jubilej dr. L. Čermelj, Delo 1969, 286, 23 s sl.; Osemdesetletniku prof. L. Čermelj, Zaliv 1969, 20/ 21, 210; Albert Rejec, Dr. L. Čermelj 80-letnik, JKol 1969, 51-7 s sl.; isti, Zgodovinski razpon dr. Čermeljevega dela, PDk 1969, 236 s sl.; Janko Jeri, Ob 80-letnici dr. L. Čermelj, NRazgl 1970, 1, 7; Kojeko 1, 2; MSE 1, 196. [Po izrecni želji avtorja članka Alberta Rejca so izpuščeni vsi članki, recenzije in zapisi o Čermeljevih delih, ker bi presegali možnosti in meje v okviru te publikacije - Brj. (Marijan Brecelj)]

Vir: PSBL, 3. snopič, Goriška Mohorjeva družba (GMD), Gorica 1976

*

Oblika in slikovna obdelava:


Copyright © 2011 - Vse pravice pridržane - All rights reserved - www.rutars.net

*