Pastore dei suoi popoli
Pastir svojih ljudstev
Nadškof Sedej in Goriška nadškofija neposredno po prvi svetovni vojni
Spisal: Ivan Portelli

*

*

Obrazložitev dela
Spisal: Mag. Andrej Sedej
Cerkno, april 2008

OHK 2006/4 288
PORTELLI, Ivan
Pastore dei suoi popoli : Mons. Sedej e l'arcidiocesi di Gorizia nel primo dopoguerra /
Ivan Portelli. - Ronchi dei Legionari : Consorzio culturale del Monfalconese ;
San Pier d'Isonzo : Associazione "Adriano Cragnolin", 2005. - 380 str. : ilustr. ; 24 cm

Bibliografija: str. 341-359. - Kazala
ISBN 88-88134-24-7 (Consorzio cult. del Monfalconese)

262.3(450.367 Gorica):929 Sedej F.B. 929 Sedej F.B.
ZGO D 7318
COBISS.SI-ID 24939565

Ivan Portelli
Pastir svojih ljudstev
Nadškof Sedej in Goriška nadškofija neposredno po prvi svetovni vojni.
Gorizia 2005

         Obsežno zgodovinsko kritično delo o goriškem nadškofu msgr. Frančišku Bogiji Sedeju, ki ga je napisal v italijanskem jeziku goriški zgodovinar Ivan Portelli, vsekakor predstavlja prvo tako obsežno delo o nadškofu Sedeju v italijanskem jeziku. Tudi v slovenščini nimamo niti približno tako zgodovinsko natančno prikazane osebnosti goriškega nadškofa v začetku 21. stoletja.
         Čeprav se avtor v zgodovinskem prikazu omeji na zelo kratek izsek (1918-20) neposredno po prvi svetovni vojni, prikaže značilnosti celotnega Sedejevega episkopata (1906-1931), pač v določenem kočljivem obdobju prehoda iz avstroogrskega v italijansko obdobje. Nekateri to obdobje preprosto imenujejo »od Kobarida do Rapala.
         Razmere so bile na Goriškem ob koncu prve svetovne vojne zelo dramatične. Poleg materialne škode, posledic vojne pri ljudeh (revščina, nemoralnost, zbeganost, strah) so se kraji nekdanje dokaj enotne goriške nadškofije, sicer narodnostno dokaj pestre (Slovenci, Italijani, Nemci, Furlani), znašli tudi v času političnega prehoda, ki je za veliko let zaznamoval te kraje.
         Tu gre za prehod izpod avstro-ogrske oblasti, ki je imela v politično-cerkvenem gledanju povsem drugačna izhodišča kot kasnejša italijanska država. Ko se v to državno-politično vrenje vmeša še narodnostno-cerkveno odločanje, je bila zmeda popolna.
         Biti nadškof v takih razmerah ni bilo lahko. Treba je bilo poznati razmere in znati potrpeti in pravilno izbrati.
         Portellijevo delo, podprto z dokumenti, pokaže sicer v zelo ozkem časovnem obdobju razmere in stiske, ki jih je doživljal takratni nadškof Sedej. Njegova pretehtanost v odločitvah, za mnoge preveč konservativnih in počasnih, odločnost do svetnih oblasti in zvestoba svetemu očetu, nasprotno stališče celo do svojih škofom sofraganom (npr. Jegliču glede ustanovitve posebne škofije za Slovane), kaže na njegovo popolno enakopravnost do vseh narodov, kajti po njegovo – v bistvu smo vsi Božji državljani – in temu podrejeni smo vsekakor povsem enaki in enakopravni. Tako narodnostno kot versko.
         Z današnjega stališča zgleda takšno stališče nekaj preprosto enostavnega, vendar je od takrat stoletje, ki so ga zaznamovali fašizem, nacizem in komunizem – vsi s strahotnimi posledicami za kulturno narodnostna vprašanja. Tudi na verskem področju je bila podrejenost in kakršno služenje različnim »-izmom« madež na podobi svetosti Cerkve.
         Kako daljnosežne so bile Sedejeve temeljne izbire takoj po prvi svetovni vojni: že sam je kasneje dočakal izid »temnih fašističnih slutenj« in se moral odločiti za ustanavljanje cerkvenih založb (Goriška Mohorjeva družba), slovenskega verouka v cerkvah, ker so bile šole povsem italijanske. S tem je na našem področju ponovil Slomškove farne šole in Mohorjevo družbo, ki je Goričane obvarovala fašističnega poitaljevančenja. V času povojnega brezbožnega komunizma pa verouk v župnijskih prostorih, ločen od »uradne, nevtralne šole«, zagotavlja – tudi v času po letu 2000! – edini prostor za uresničevanje temeljne človekove pravice, ki je vzgoja vere v materinem jeziku.
         Tudi na področju odnosa verskih (vatikanskih) oblasti do narodnostnega vprašanja, je Sedej postavljal temelje. Že dejstvo, da je edini – glede na okoliške škofe in nadškofe – preživel dobro desetletje fašizma, kaže na podporo in upoštevanja vrednih stališ, ki jih je zagovarjal. Kasneje je svetniški kandidat Jakob Ukmar iz Trsta posredoval Vatikanu skoraj enaka »Sedejeva« izhodišča, ki so bila sprejeta šele na 2. vatikanskem koncilu (1965) in so šele s poljskim papežem Janezom Pavlom II. presegle latinsko-romanski okvir »priviligiranosti določene kulture« in vsaj odškrnile pogled v Evropo, ki »ki diha z obema polovicama pljuč«. Italijansko in zato posledično tudi evropsko pojmovanje o »estero est« še nikakor ni preseženo, tudi v pravno »enakopravni Evropi« in se »dogaja« v (ne)ustanavljanju novih pokrajin in (žal) tudi škofij. Kdo ve, morda se na Sveti Gori pokopani nadškof Sedej obrača v grobu – saj bi lahko tudi Primorci dobili svojo nadškofijo.
         Vsekakor pa Porellijeva knjiga ne obravnava zgolj narodnostnega vprašanja: govori o družbeno-političnih razmerah, zgodovinskih okoliščinah ob prehodu iz Avstrije v Italijo, o vprašanju položaja Cerkve tako na italijanskem kot slovenskem ozemlju, o delovanju duhovščine in o odnosu do socialnega in socialističnega vprašanja.
         Publikacija obsega tudi različne sezname, tudi poimenovanja župnij in dekanij, kar je zelo koristen pripomoček vsem, ki raziskujejo to narodnostno mešano, pa tako zanimivo področje, kot je (bila) Goriška.
         V »pokušino« dajem prevod iz zaključka te tako pomenljive knjižne izdaje. Ni čudno, da je prejela tudi prestižno nagrado za svoje delo.
         »Položaj nadškofa msgr. Sedeja je bil v teh prizadevanjih pomenljiv. Zavedal se je, da sedi na majavem (škofijskem) prestolu, vendar ne le to: zaveda se, da je ogrožena vrsta vrednot, v katere verjame, ki se raztezajo od neodložljivosti vzpostavitve družbenega in političnega reda, navdihnjenega s krščanskimi vrednotami, pa vse do prizadevanja za zdravo ohranjanje narodnih vrednot; z vsemi močmi se je prizadeval obraniti svoje in cerkvene izključne pravice in sicer tako, da je bil zaupanja vreden sogovornik pri novih oblasteh, kjer se je skliceval na pravice in zakonitost, čeprav tudi z veliko mere diplomacije, ko je uporabljal različno govorico glede na vrsto sogovornika. Njegov položaj se je od začetka zdel dokaj kritičen, ko je bil prisiljen igrati vlogo posrednika med tako med seboj različnimi in hkrati nasproti postavljenimi institucijami. Glede tega lahko rečemo, da je bil stil njegovega škofovanja sad uravnovešene tradicije in obenem distance glede na narodnostne pritiske, ki so bili lastni goriškim škofom v drugi polovici 19. stoletja.
         Nadškofu Sedeju je v poznejših letih uspelo ohraniti narodni obstoj s svojim »državljanstvom« vsaj v cerkvi. Redke ne-italijanske knjige, ki so se tiskale, so bile pobožnega značaja; »Zbornik«, čeprav se je moral skrčiti na verske teme, je izhajal vse do leta 1927. Nadškofov je bil tudi poizkus, da bi »Prosvetno zvezo« uveljavil kot slovensko obliko (italijanske) »Katoliške akcije« in tako ohranil to narodno posebnost, ki je znotraj katoliškega poučevanja našla komaj še nekaj dosegljivega prostora. Ustanovil je tudi »farne šole«, to je »prostore« za poučevanje v slovenščini po letu 1927. Kljub vsemu pa mu je uspelo, da mu ni bilo treba takoj podati odpovedi. Šele leta 1931, pri sedeminsedemdesetih letih, je moral zapustiti goriški sedež. Čez mesec dni je umrl.
         Skušal sem orisati lik tega škofa, ki je bil sposoben v polnosti izvrševati svojo škofovsko službo, in tudi vešč, da v pravdanju s političnimi oblastmi ni prezrl svojega pastoralnega poslanstva. V kolikor je bil škof, se je njegov položaj prepletal z grožnjami raznarodovanja ter hkrati temeljil na obrambi močne in zaupanja vredne Cerkve, z ugledom med ljudmi; moral je ohraniti to naklonjenost duhovščine do svojih vernikov (onstran vseh narodnostnih različnosti) in hkrati ne popustiti tudi pred političnimi razmerami, ki so bile vse prej kot naklonjene. Vse to jasno kaže na vrednost in pomen njegovega ravnanja.« (str. 313-314)

*

Več o delu in avtorju

*

Oblika in slikovna obdelava:


Copyright © 2011 - Vse pravice pridržane - All rights reserved - www.rutars.net

*