Frančišek Borgija Sedej - znameniti cerkljanski rojak
Mag. Andrej Sedej

*


Dr. Frančišek Sedej v dunajskem obdobju.
Vir: Fototeka župnijskega arhiva sv. Ane v Cerknem.

Predavanje ob občinskem prazniku - Cerkno, 1. 10. 1998

  • Imenovanje Sedeja za častnega občana Cerknega

    Zapisnik

    javne slavnostne seje občinskega starešinstva cerkljanskega v dvorani gospodarskega doma v Cerknem, dne 4. svečana 1906.

    Prisotni: Anton Kosmač, župan, ... (podžupani, ... in starešine).

    Prisotni še: preč. g. J. N. Murovec, dekan, Franc Hliš in Franc Sok, kaplana, Josip Rakovšček, nadučitelj, Peter Julij Kogoj, učitelj, Vaclav Tušar, pravnik in mnogobrojno občinstvo.

    Seja prične ob drugi uri popoldan.

    Župan pojasni namen seje in predlaga:

    Nenavadno vesel za našo občino, posebno pa za ono staro, pošteno rodbino veličasten dogodek, dal mi je povod, da sem Vas danes povabil k izredni seji.

    Kakor je pred kratkim objavil dunajski uradni list, blagovolilo je Njegovo Veličanstvo naš presvetli cesar najmilostljiveje imenovati našega dičnega rojaka, prečastitega Monsignora župnika in dekana stolne cerkve v Gorici Dr. Frančiška Sedeja - knezo-nadškofom goriškim, povzdignivši ga s tem na najvišjo stopnjo cerkvenega dostojanstva v treh kronovinah.

    Zato sem Vas povabil, spoštovani občinski zastopniki, da v javni seji na slovesen način razodenemo svojo radost, da je tako redka čast doletela našega rojaka, koji se v svoji znani skromnosti ni poganjal za njo, temveč mu je bila podeljena po cesarskem sklepu radi njegovih osebnih vrlin, posebno radi njegove, z vztrajno marljivostjo pridobljeni temeljiti učenosti, vzorni čednosti, neomajni značajnosti in radi njegovega velezaslužnega ter uspešnega delovanja na bogoslovni katedri in v dušnem pastirstvu.

    Predlagam, da se v priznanje navedenih vrlin imenuje Dr. Frančiška Sedeja knezo-nadškofa goriškega, tukajšnjim častnim občanom.

    Starešinstvo sprejema predlog vzradoščeno ter enoglasno imenuje prevzvišenega gospoda Dr. Frančiška Sedeja častnim občanom tukajšnjega županstva.

    Naroča se županstvu, da ta sklep primerno in stvari dostojno izvrši. [1]

  • Pregled Sedejevega življenja in dela

      Družina

      Anžigovčev Frenčk (tako imenujmo kasnejšega nadškofa) kot otrok ni bil nikakršna izjema za tiste čase. Rojen v kmečki družini, staršema Cerkljanoma - oče Lovro iz Anžigovčeve rodbine, ki naj bi v Cerkno prišla po letu 1750 iz Stare Oselice, in matere Migučeve Marije (Bevk). Očetova brata - Frenčkova strica - sta bila »šolana« - eden je delal pri tolminskem notarju, drugi pa na ajdovski sodniji.


      Edina slika stare Anžigovčeve hiše v Cerknem - rojstne hiše goriškega nadškofa dr. Frančiška B. Sedeja.
      Vir: NAŠEMU NADPASTIRJU ob petindvajsetletnici škofovanja 1906 - 1931, Gorica 1931, 8 stran, kjer ni pravilno vstavljena.

      Mamin brat Janez Bevk je bil duhovnik, katehet na Libušnjem in pri njem je bila Frenčkova mama kot dekle za gospodinjo. Od tod tudi izvira poznanstvo s Simonom Gregorčičem, ki je kasneje zaznamovano. Frenčk je bil kot drugi otrok (pred njim je bila rojena sestra Mica, za njim pa še štirje fantje: Tone, ki je bil kasneje doma za gospodarja, Miha, ki je ostal doma za strica, Andrej - umrl star 12 let - in Janko, ki je bil tudi duhovnik). Ob Frenčkovem rojstvu je morda zanimivo le to, da so mu dali ime po takratnem godovniku Frančišku Borgiji - 10. oktober 1854 - (torej je imel hkrati rojstni in godovni dan, pa še krščen je bil že prvi dan. Krstil ga je kaplan Anton Selak, ki je bil kasneje tudi njegov novomašni pridigar.


      V novejšem času je nastala stara Anžigučeva hiša tudi v olju cerkljanskega slikarja Danila Hvala.
      Vir: Galerija hotela Eta v Cerknem.

    1. Šolanje

      Dva razreda šole je naredil Frenčk kar doma, potem pa so ga zaradi nadarjenosti poslali v Gorico, kjer se je z devetimi leti vpisal v normalko - to je v pripravnico za takratno gimnazijo. Hrana je bila v mestu takrat pičla in oče mu jo je večkrat peš nosil v Gorico. Po treh letih se je jeseni 1866 vpisal v goriško c.-k. gimnazijo - takrat osemletno, seveda klasično - z latinščino in grščino, pa nemščino, matematiko in fiziko, filozofijo, slovenščino in še kaj. Frenčk je bil vedno odličen in zgleden dijak. Tu se je srečal s sošolcem Primožičem iz Pevme, s katerim sta se kasneje dopisovala vse življenje, s Karlom Štrekljem, s katerim sta še kot dijaka in študenta zbirala slovensko narodno blago. V Gorici je bil tudi sprejet v konvikt, kjer je bil njegov prefekt Anton Mahnič, kasnejši škof na Krku. Zadnji letnik gimnazije je delal kot zunanji študent in maturo pri frančiškanih na Kostanjevici; obenem pa je bil vpisan v prvi letnik bogoslovnih študijev. Razlog je bil preprost: tako se je izognil vojaški obveznosti, ki je takrat trajala 4 leta.

      V bogoslovju je bil učni jezik latinski, obenem pa mnogo večnarodne družbe: Slovenci, Hrvati, Italijani, Furlani, pa še kakšen Čeh. Vsekakor dobra priložnost za učenje jezikov in spoštovanja narodnosti. V bogoslovju je Sedej tudi organiziral cecilijansko petje in dirigiral zboru bogoslovcev.

    2. Duhovnik

      V duhovnika ga je 22. avgusta 1877 posvetil škof Andrej Gollmayr v goriški stolnici, naslednji dan pa je imel novo mašo v domači cerkljanski cerkvi sv. Ane. Tu in v Šebreljah je tudi kar ostal eno leto za kaplana. Stanoval je doma, zanimal pa se je tudi za narodno petje in vzpostavljal je številne stike z domačini.

    3. Dunajski študent

      Jeseni 1978 ga je škof poslal na študij teologije na Dunaj, v zavod Avguštinej. Namenjen je bil študijskemu izpopolnjevanju duhovnikov, ki so kasneje prevzemali v škofiji odgovornejše službe. Tam je študiral cerkveno zgodovino, umetnost in pravo, dogmatiko, moralno-pastoralno bogoslovje in svetopisemske vede. V zavodu so se pod vodstvom študijskih prefektov (vzgojiteljev) pripravljali najprej na interne izpite, kasneje pa so jih polagali tudi na dunajski univerzi. Sedej se je posebej posvetil študiju Svetega pisma. Pogoj za tak študij pa je seveda poznavanje tudi vzhodnih jezikov: poleg hebrejščine še arabščine in aramejščine.

      Že jeseni 1882 se je vrnil v Gorico, kjer je bil kaplan v cerkvi sv. Ignacija na Travniku, katehet na dekliški šoli goriških uršulink in prefekt v semenišču. Še pred doktoratom pa je po smrti slovitega prof. Kocjančiča prevzel v semenišču še poučevanje Svetega pisma, vzhodnih jezikov in knjižničarstvo. Ob nedeljah je dirigiral na Kostanjevici in ustanovil Cecilijansko društvo za koralno petje. Še vedno pa si je našel čas, da je veliko sodeloval z jezikoslovcema Baudouinom de Courtenayjem in Karlom Štrekljem. Po Cerkljanskem je zbiral narodno blago in izdelal pripombe o cerkljanskem narečju. [2] Doktoriral je 25. junija 1884 na Dunaju z disertacijo Monumenta scripturae cuneatae cum speciali respectu ad Biblia sacra (Spomeniki klinopisne pisave s posebnim odnosom do Svetega pisma).

      Novembra 1889 se je znova vrnil na Dunaj, v Avguštinej, kjer je študiral. Tokrat za vzgojitelja in profesorja - enega izmed štirih študijskih direktorjev. Odgovoren je bil za študij Svetega pisma - gotovo za najbolj zahteven študij, obenem pa je bil kaplan na cesarskem dvoru. Obenem je bil v zavodu tudi knjižničar in ekonom. Kot ravnatelj je v tem času veliko potoval in se strokovno usposabljal: obiskal je Balkan, Italijo, Francijo, Nemčijo, bil leta 1892 ponovno v Sveti deželi in se med drugim udeležil kongresa orientalistov v Parizu. V teh letih je tudi napisal precej strokovnih člankov v različne slovenske in tuje revije. Med svojim bivanjem na Dunaju je tudi povezoval tamkajšnje slovenske študente in skupaj so ustanovili akademsko društvo Danica.

    4. Službe do škofovskega posvečenja

      Ko je goriško nadškofijo prevzel prejšnji ljubljanski škof Jakob Missia, ki je kmalu po prihodu postal tudi kardinal, je Sedeja z Dunaja poklical v Gorico, kjer je bil eden njegovih najbolj tesnih sodelavcev. Seveda mu je naložil tudi kup odgovornih služb: kanonik, stolni župnik in dekan, prosinodalni izpraševalec, član deželnega šolskega sveta, nadškofijski nadzornik slovenskih in nemških šol, profesor Svetega pisma nove zaveze v goriškem bogoslovju, v malem semenišču je poučeval petje in oživil delovanje Cecilijanskega društva.

      Ni čudno, da je veljal za Missijevega naslednika. Res ga ni nasledil neposredno, po smrti škofa Jordana, Sedejevega predhodnika, pa se je to res zgodilo.

    5. Posvečenje za škofa

      Kljub pričakovanju je bilo imenovanje Sedeja za goriškega nadškofa svojevrstno presenečenje. Po dosegljivih dokumentih, [3] nihče od vprašanih sosednjih škofov Sedeja ni uvrstil na seznam možnih kandidatov kot prva izbira. Vendar vse kaže, da se je avstrijski cesar (škofe je v Avstriji imenoval cesar, papež samo potrdil!) zanj odločil zaradi poznanstva, priporočil zavoda ter predvsem umirjenega značaja ter narodnostne strpnosti. Imenovan je bil 20. januarja 1906, papež Pij X. je potrdil izbiro 21. februarja, posvečen in ustoličen pa je bil 25. marca 1906. Škofje posvečevalci so bili: rektor Avguštineja z Dunaja, škof Nagl iz Trsta, škof Jeglič iz Ljubljane in Anton Mahnič s Krka. Sedeju so bili kot goriškemu nadškofu in ilirskemu metropolitu podrejeni škofje v Ljubljani, Trstu, Poreču in na Krku.

    6. Do prve svetovne vojne

      Obdobje do prve vojne je bilo gotovo najbolj plodno in polno zadovoljstva. Udeležil se je III. katoliškega shoda v Ljubljani, kjer je imel pomemben versko-idejni govor. Takoj se je tudi lotil gradnje novega malega semenišča. Z gradnjo so začeli leta 1908 in leta 1912 je bila zgrajena veličastna stavba, ki je podobno kot Jegličevi Škofovi zavodi v Ljubljani odigrala bistveno vlogo pri izobrazbi in vzgoji duhovnikov in laikov na Goriškem. Zavod so vodili jezuiti, uradni jezik je bil nemški (da se kdo ne bi čutil narodnostno prizadet), občevalni pa seveda materni jezik posameznih gojencev. Na pastoralnem področju je izvedel številne pobude: ustanovitev Zajednice duhovnikov Srca Jezusovega, vpeljava škofijskega češčenja Najsvetejšega, udeležba na evharističnem shodu na Dunaju, na IV. slovensko-hrvaškem katoliškem shodu v Ljubljani. Predvojno obdobje bi lahko označili kot priprava na duhovno prenovo škofije, [4] kateri se je Sedej s preudarno zagnanostjo zrelega moža - tako obljublja v pismu duhovnikom - da se »je pripravljen posvetiti ljubljeni škofiji, ki mu je posebej pri srcu, ker je njegova rojstna domovina, vse svoje moči, znanje, življenje in smrt.« Obenem pa se tudi zaveda, da mu ne bo »z rožcami postlano«. Preroško napoveduje: »Sprejel sem, sprejel iz Tvojih rok križ, nosil ga bom, nosil do smrti, kakor si mi ga naložil.« [5]

    7. Med 1. svetovno vojno - zaton velikih pričakovanj

      Vojna je prinesla s seboj različne preizkušnje: materialne, socialne, moralne, verske, socialne ... Fronta je divjala v srcu škofije in tudi sam je moral v begunce - čeprav je vstrajal do zadnjega. Novo zgrajeno semenišče je zasedel Rdeči križ, zato so bogoslovci vztrajali v nadomestnih zasilnih prostorih. Predvsem je hotel rešiti semenišče - prostor je našel v Stiškem samostanu, kamor se je z bogato goriško knjižnico tudi sam preselil. Še prej pa je bil v Cerknem in dva meseca je tudi iz Raven vodil škofijo. Veliko je med vojno skrbel za svoje ljudi po taboriščih, poskrbel za duhovnike - ti. duhovne asistente, ki so šli z njimi, ter taborišča tudi sam večkrat osebno obiskal.

      Zanimivo, kako je Sedej presojal vojno: najprej, da je vojna krivična od Avstrije in ima ta »sveto pravico«, da se brani; od veselja je vriskal in v posebnem pismu je bil poln navdušenja ob katastrofalnem porazu Italijanov pri Kobaridu; kot vernik je na vojno gledal kot na preizkušnjo, na »božjo kazen«, ob kateri imajo vsi verniki priložnost, da se poboljšajo in spreobrnejo. Vendar je - vsaj na začetku - sprejel tudi italijansko zasedbo kot dejstvo in tudi duhovnikom naročil, naj bodo lojalni, naj delujejo pomirjevalno in naj se ne vtikajo v politiko.

      Z vojno je med ljudmi nastopilo tudi veliko moralno razdejanje. »Nesrečna vojska,« toži v pastirskem pismu 1919, »je v naši deželi zapustila le žalostne nasledke: nevera, dvomi o božji Previdnosti, opuščanje molitve, zakramentov in božje službe, ostudno preklinjanje, nenravnost in nečistost, lakomnost, potratnost, lenoba, podivjanje mladine (....) ali surovost in podivjanost je opazovati ne samo pri mladini, temveč tudi pri naših vojakih, ki so se vrnili iz vojne. Ni čuda (... ) navadili so se pobijati, pleniti, pustošiti, lenuhariti, klaftati in preklinjati.« [6] Če k temu dodamo, da so »padla starodavna cesarstva osrednje Evrope« in da se je revolucija kakor povodenj razlila čez osrednjo in vzhodno Evropo, skratka, da se je zrušil ali vsaj na glavo postavil neki svet, ki se je pred vojno zdel neomajen, se ni čuditi, da se je Sedej znašel sredi razmer, ko je bilo potrebno marsikje in v marsičem začeti znova, potrpežljivo, previdno, a vendar pogumno in vztrajno: vseh teh odlik mu vsekakor ne gre odrekati.

    8. Pod italijanskim pritiskom - obnova, prilagajanje, vztrajanje

      Nadškof begunec se je v Gorico vrnil marca 1918. Vse se je razkrajalo in tudi razpad Avstrije je bil neizogiben. Ob koncu leta 1918 je v posebni okrožnici - še pred prihodom italijanske vojske v Gorico - priznal oblast Pokrajinskega odbora narodnega sveta, vendar je bil ta kmalu razpuščen, vodstvo je prevzela Italija, ki je svoje preveč nacionalistične lovke razpredala v vse pore gospodarskega, družbenega in tudi verskega življenja.


      Okrašena rojstna hiša dr. Frančiška B. Sedeja ob zlati maši leta 1927. Nadškof je bil takrat zadnjič v rodnemu Cerknu.
      Vir: Osebna zbirka gospe Marije Menart - Sedej.

      V tem obdobju se je tudi ozemeljsko spremenila njegova škofija. Z italijansko zasedbo je dobil v upravljanje še Postojno, vipavski in idrijski dekanat, pa tudi Trbiž ter Kanalsko dolino, med drugim tudi sv. Višarje.

      Za to obdobje - pa vse do Sedejeve smrti leta 1931 - torej dobrih deset let - velja, da je nadškof stal neomajno na braniku osnovnih človečanskih pravic, kjer ima mesto tudi vera in z njo povezana ljubezen do doma, naroda in domovine. Vedno je hotel ostati lojalen do države, vendar pa tudi neizprosno zahteven za pravice vernikov in Cerkve. Ni čudno, da so se ga hoteli Italijani znebiti že od vsega začetka in Sedej je to dobro vedel. Sramotilni napisi na škofiji, napadi v časopisju, dobesedni pozivi k odstopu, tudi pritisk na Vatikan, naj Sedeja odstavi, so bili številni. Zanimivo je ob tem vprašanje, ki že dolgo let visi v zraku, češ »Vatikan je žrtvoval Sedeja na račun fašističnega pritiska!« V dokumentih, ki so do sedaj na voljo, [7] je jasen velik pritisk italijanske državne oblasti na Vatikan glede odstavitve Sedeja, v Gorici so bila razna pozvedovanja in preiskave, vendar je dejstvo, da Vatikan tem pritiskom ni podlegel in je Sedeja ščitil vse do njegove odpovedi tik pred smrtjo. Res pa je tudi, da imenovanje njegovega naslednika Sirottija nikakor ni bilo pošteno ne do Sedeja in do njegovega dela.

      Zgodovinsko najbolj odmevno pa je bila v tem »italijanskem« obdobju najbolj odločilna odredba o ustanovitvi »župnijskih ali farnih šol« ( XXVII. pastirsko pismo z 18.1.1929), s katerim je ukazal, naj se verouk ne poučuje več v šolskih prostorih, temveč v cerkvi in zakristijah, kajti »državna oblast nima nikake pravice poniževati verski pouk v sredstvo za potujčevanje in italianizacijo«.[8] S tem je na Primorsko prenesel Slomškovo izkušnjo, ko je slovenski mladi rod obvaroval ponemčevanja. Župnijske šole pa so krepko preživele Sedeja - med fašizmom so bile edino zatočišče in »institucija«, ki je branila vero in narodnost. Še več - ta izkušnja se je nadaljevala tudi po vojni - ne le na Primorskem, temveč v vsej naši domovini, ko pa vera ni smela v šolo in javnost. Tako še ostajamo v tistem nenaravnem položaju, ko je Cerkev edina, ki brani človekovo pravico do vere pred različnimi »izmi« (nekdaj germanizem in fašizem, ne dolgo od tega komunizem, in v sedanjem času »liberalizem«).

      Drugi spomenik, ki si ga je Sedej postavil, pa je obnovitev med vojno porušenega svetišča na Sveti Gori. Zaupno priporočanje varstvu nebeške priprošnjice se kaže že od vsega začetka njegovega škofovanja. Eden njegovih prvih »uspehov« je bila pridobitev naslova »bazilika« za svetogorsko svetišče (ta naslov je v tistem času imelo poleg slavnih bazilik v Rimu le nekaj cerkva po vsem svetu!). Ni zato nenavadno, da je Sedej želel biti tudi tam pokopan, kjer počiva v grobnici za glavnim oltarjem. Sv. Goro in Sedeja pa tudi simbolično povezuje napis na svetišču: »Jaz pa bom stala tu, kakor prej!« Tudi Sedej je stal in obstal, navkljub vsem pritiskom.

    9. Odpoved in smrt

      V letu 1931 je nadškof Sedej 25. marca slovesno obhajal 25-letnico škofovanja in takrat mu je tudi sv. Oče v posebnem priložnostnem pismu »izpričal svojo naklonjenost« in mu želel, da bi ga Bog ohranil »čilega do skrajnih let, polnih zaslug«. Tudi sam je bil vesel priznanja in navdušenja, saj je zapisal v pismu Primožiču: »Zahvaljujem se ti ... za čestitke k praznovanju mojega škofovskega jubileja, ki se je res nenavadno ob prav veliki udeležbi ljudstva, duhovstva in celo uradništva v stolnici obhajal. Jaz sam tega nisem zaslužil, veseli pa me, da se je škofovska avtoriteta s tem počastila in utrdila. Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru - bi rekel s starim sv. Simeonom; ker sem dovolj star in zaradi naduhe nezmožen za hojo. Ali duhovstvo in ljudstvo nočeta nič o tem slišati. Torej bom vlekel škofijski voz, dokler bom mogel ...« (9. april 1931) Proti koncu leta je močno opešal in 11. oktobra piše svojemu prijatelju: »Jaz sem sicer okreval od zadnje težke bolezni, vendar naduha me ovira, da ne morem dosti govoriti in hoditi. Opravljam sicer še glavna opravila svoje škofovske službe, npr. pontifikalne ordinacije klerikov, posvečenje sv. olj, procesije (a te le kratke) itd., vendar kanonične vizitacije in birme po deželi si ne upam več opraviti. Treba bo torej iti v pokoj. Neprestana vročina in južni veter (scirocco) sta nas tri mesece neprestano mučila, da ni bilo mogoče spati ponoči. Jaz sem spaval samo 2-3 ure in nič več. Zdaj sem začel spati 5-6 ur, a to vsled zdravilnih kroglic in kapsel ... Davki so neznosni, kmetje propadajo, ljudstvo obupuje ... Kam pridemo? Ruski satan se vedno bolj bliža zapadu, vladarji pa spijo, samo papež še čuje z visoke svoje opazovalnice gledajoč ta zmešani svet. Vsi se čudimo njegovi neumorni delavnosti in praktičnim okrožnicam.« [9]

      Do Sedejevega odstopa je verjetno prišlo zaradi njegovega zdravstvenega stanja in tudi na pobudo Svetega sedeža. 23. oktobra je sv. Očetu pisno sporočil svoj odstop in se s slovesno pontifikalno mašo dne 1. oktobra 1931 poslovil od svoje škofije. Le dva dni kasneje je doživel grenko razočaranje - imenovanje Giovannija Sirottija za naslednika. Ta je namreč veljal za zagrizenega italijanskega nacionalista. Sedej je v Rim poslal ogorčen protest, »da Vatikan ni mogel imenovati manj primerne osebe za apostolskega administratorja ter da je to imenovanje v popolnem nasprotju z dano mu obljubo, da bo Sveti sedež imenoval moža, ki bo znal braniti pravice slovenske manjšine v Cerkvi.« [10]Gotovo je tudi to razočaranje prispevalo, da je že 5. novembra hudo zbolel in 28. novembra tudi umrl.

      Pokopan je na Sveti Gori in tudi veličasten pogreb je izpričal, da so pokopali velikega moža. Ocenjujejo, da je bilo takrat v Gorici na pogrebu nad 50.000 ljudi. Njegova smrt je sprožila tudi številne odmeve po vsej Evropi.[11]

  • Kdo je bil nadškof Sedej - značaj in njegove osebnostne poteze

    Kdo je torej mož, čigar izvirne slike hranijo med slikami kanonikov v Gorici in v goriški nadškofijski palači v galeriji škofov, v Števerjanu, kjer se po njem imenuje Slovensko katoliško prosvetno društvo, kjer so slike v njegovem rojstnem kraju (v rojstni hiši in v župnišču) in v rimskem Sloveniku - slovenskem papeškem zavodu; kdo je mož, ki so ga v spomin in opomin že leto po smrti upodobili v župnijski cerkvi, kjer je bil krščen (France Gorše) in v priložnostni stalni razstavi o njem v cerkljanskem župnišču (Bojan Kunaver); njegov kip je tudi v stiškem samostanu (Boris Kalin) in v Kultrunem domu v Števerjanu (kopija iz Stične); posebnega pomena je Sedejeva upodobitev na bronastih vratih Slovenika v Rimu (Černe), kjer ima kot pomemben mož svoje mesto v zgodovini Cerkve na Slovenskem; tem upodobitvam se pridružujejo najnovejše, ki bodo postavljene v Novi Gorici, na Sveti Gori in seveda v Cerknem. Po tem možu so imenovani tudi nekateri trgi in ulice: že dolgo let v Splitu, v zadnjem času pa v Novi Gorici, Ajdovščini in seveda v domačem Cerknem. Kdo je torej, Frančišek Borgija Sedej?

    1. Dr. Anton Trstenjak, Grafološka analiza Sedejeve pisave

      »V celoti napravi Sedejeva pisava vtis docela harmonične osebnosti. Ta harmoničnost je med drugim tudi v tem, da na prvi pogled nobena posebnost ne izstopa. Če pa kljub vsemu hočemo razbrati kakšno dominanto, bi morali reči, da ob razmeroma drobni, lepi, urejeni, umirjeni pisavi izstopajo dolgo zgornje in spodnje poteze velikih črk in malih ... Razen tega potekajo vrste zelo vzporedno, brez nihanja, in se premočrtno dvigajo v začetku, proti koncu pa nekoliko, prav tako premočrtno upadajo. Vse to razodeva človeka velike delovne vneme, človeka duhovne usmerjenosti, ki pa ima hkrati zelo dobro razvit čut za stvarnost, zato ga nikoli ne zanaša v iluzorne višine in se v realnosti sproti dobro znajde. To so poteze rojenega praktika, ki ima tudi gospodarske talente. Temu pravimo, da je moder v praktičnih odločitvah; na zunaj uglajen v nastopu in družaben, prisrčnih čustev, ne da bi ga kakor koli zanašalo. Skratka: harmonična narava, kakor smo rekli že v začetku. Njegove zmožnosti so prav tako nekje v zlati sredini kombinacije med diskurzivno logiko in neposredno intuicijo; nekoliko celo prva prevladuje. Vsekakor obe pričata, da je pisec »jasna glava«. Dolge vodoravne poteze (črte) črk T in t, zlasti tudi v podpisu F in podaljški črke, da pomenijo »vladarske« tendence, se pravi, pravo vodstveno zmožnost, kakršno potrebuje nadškof, torej predstavljajo pravega človeka na pravem mestu.« [12]

    2. Osebni spomini dr. Ivančiča

      »Kakšen je bil kot človek, ... kot zasebnik? Kdor ga je poznal, ve, da je bil redkobeseden, o sebi pa sploh ni rad govoril. Bil je molčeč, tudi dnevnika ni pisal kakor A. B. Jeglič. Še njegove uradne stvari: pisma vernikom in uradna pisma posameznikom so kratka; toda z malo besedami je dosti povedal. Zdi se, da poleg uradnega nastopa, ki je bil diplomatsko molčeč, govori iz Sedeja tipičen Gorjan, Cerkljan, na zunaj trd, molčeč, v notranjosti pa mehak in čustven, dasi tega ne pokaže rad.« [13]

    3. Strokovnjak za Sveto pismo

      V vseh njegovi delih (povezanih s Svetim pismom) je razvidno široko in temeljno znanje novih in starih jezikov, hermenevtike, eksegeze, patrologije, grške in rimske klasike, zgodovine, arheologije. Povsod se čuti, da je zadaj strokovnjak, ki ve, kako stvari stoje. Vsebino pa je neverjetno spretno prilagajal namenu in bralcu, ki ga je imel pred sabo. Tu gre od čisto strokovne disertacije ... prek teološko-pastoralnih člankov, do poljudno znanstvenih ter naprej do čisto poljudnih potopisov po Sveti deželi.

      Glede njegove usmerjenosti lahko rečemo, da je ubiral srednjo, varnejšo pot. Hipotez, ki jih drugi ali sam ni uspel uskladiti z obstoječim redom, ni sprejemal (npr. problem različnih avtorjev, Welhausen). Rad pa je sprejel dognane znanstvene izsledke in jih skušal vgrajevati v obstoječi sklop resnic.

      Kot pisec je izredno živahen, toplo neposreden, duhovito odrezav. Čudovit, studenčnat jezik, tako slovenski kot latinski, tako v strokovnih kot poljudnih spisih. Pojoči ritmi, slog sproščen, izčiščen in domišljen. Vsebina vedno sveža, jedrnata in bogata. Iz njegovih spisov diha velika zavzetost za znanost, za vero in Cerkev. [14]

    4. Pomočnik Simonu Gregorčiču pri prevajanju in njegov iskreni prijatelj

      »V NUK-u v Ljubljani je ohranjeno silno zanimivo rokopisno gradivo, ki vsebuje Sedejeve pripombe in popravke k posameznim delom pesnitve Job, vse redno oštevilčeno glede na posamezne verze oz. poglavja. Listi kažejo izredno Sedejevo natančnost, presenetljivo izrazno sposobnost in tudi nekaj pesniške spretnosti ... Primerjava objavljenega besedila s Sedejevimi pripombami kaže, da je pesnik večkrat vztrajal pri svojem in ohranil prvotno zamisel, da pa je velik del Sedejevih predlogov in popravkov vendarle sprejel. Dokončni podobi Joba bi vsekakor koristilo, ko bi bil to storil še pogosteje. [15]

      Iz nekaterih virov izhaja, da je Sedej dvakrat ponudil Gregorčiču stanovanje, drugič že v nadškofijskem dvorcu, vendar je pesnik obakrat hvaležno odklonil.

      Vse kaže, da so odnosi med Sedejem in Gregorčičem presegali okvir medsebojnega spoštovanja in prijateljstva. Sedejeva naklonjenost in pomoč sta bili pesniku moralna opora in sta ga rešili še hujše stiske v bivanjskem in ustvarjalnem pogledu. Prav gotovo je Sedejeva zasluga, da se je Gregorčič dvignil iz hude zagrenjenosti in osamljenosti ter ponovno zaživel kot pesnik, tokrat predvsem kot pesnik - prevajalec. [16]

    5. Izredno dobro obvladanje pisne slovenščine

      Ob prebiranju Sedejevih pastirskih listov je na prvi pogled opazno, da so pisani v izjemno dobrem jeziku, ki je tako stilno kot besedno bogat, prožen, včasih celo literarno oblikovan. Če ga primerjamo s sodobnim časnikarskim jezikom, na primer goriške Soče, nas preseneča, v kolikšni meri je Sedejevo pisanje prosto arhaizmov, intelektualističnih poz in kako blizu je naši sedanji knjižni normi. Verjetno je k zadnji redakciji pastirskih pisem Sedej pritegnil tudi svoje sodelavce, tako da jih v določenem smislu lahko imamo za kolektivno delo. To pa nikakor ne okrne naše ugotovitve, da je bilo slišati v času njegovega dušnega pastirstva iz goriškega škofovskega dvorca nadvse kleno, čisto in izpiljeno slovensko besedo. [17]

    6. Neposrednost v pastirskih pismih, vzgojitelj mladine

      V svojih pastirskih pismih je nadškof Sedej povsem neposreden; skuša biti čimbolj jasen in nedvoumen, upošteva namreč naslovnika svojega pisma, svoje vernike. Le tu in tam obogati svoje misli s citati iz Svetega pisma in iz cerkvenih očetov, da podčrta pomen svoje trditve ... Kot odgovorni za versko in moralno rast prebivalstva goriške nadškofije se v pismih stalno vrača k istim žgočim vprašanjem in težavam. Pri njihovem reševanju se izkazuje odprt in v koraku s svojim časom, nemalokrat pa so njegova gledanja povsem konservativna.« [18] Ob prikazu škofovih pogledov na vzgojo mladega rodu lahko ugotavljamo, da se stroga konservativnost pri izbiri vzgojno-izobraževalnih vsebin prepleta s tankočutnostjo in očetovsko toplino pri reševanju ekonomskih in socialnih vprašanj nadškofije. Škofove trditve in ugotovitve o nenadomestljivi vlogi in pomenu družine pri dograjevanju družbenega reda prevevata sodobna pomembnost, a tudi časovna in zemljepisna neomejenost.« [19]

      »Na mladih stoji prihodnji rod, kdor ima mladino v rokah, ima bodočnost. Zato se stranke potegujejo za mladino. Naša mladina je v današnjih povojskinih razmerah spričo slabih šol in moderne razuzdanosti v veliki nevarnosti. Versko in narodno neizobražena mladina in liberalno razumništvo ne moreta biti luč in sol narodu. Zato je treba, da se mladina združi v Marijanske kongregacije, v katoliška društva, da se izobrazi in zraste v dovršene krščanske može, ki bodo kos veliki nalogi.« (Past. pismo vernikom, 1925). [20]


      Rojstna hiša nadškofa dr. Frančiška B. Sedeja je bila med drugo vojno porušena.
      Vir: Osebna zbirka gospe Marije Menart - Sedej. Foto: V. Tavčar.

      (Pastrisko pismo vernikom, 1920): »Naj si zapomni politična vlada, da šola ni izključiva last države, otroci niso, kakor učijo boljševiki, izključivi in prvi predmet državne izobrazbe, ker oni niso v prvi vrsti lastnina države, ampak družine. Družina je bila prej kakor država, zaradi tega ima ona od države neodvisno pravico do svojih otrok, ki jo je Bog stvarnik dal. Huda zloraba državne oblasti in nasilstvo vesti je torej, ako država vzame starišem otroke proti njih izrecni volji in jih sili v šole, kjer se podučujejo v načelih, ki so njihovim staršem nasprotna.« [21]

    7. Posebne značilnosti, ki izhajajo iz njegovih pastirskih pisem in pastoralnega dela »ponižen služabnik božji, pobožen duhovnik, Sveti Stolici brezpogojno vdan, spoštljiv do svetne oblasti, narodno pravičen, zares katoliški vladika, poln skrbi za verno ljudstvo, za duhovniški naraščaj, neumorno delaven« (Zbornik svečenikov sv. Pavla) [22]

    8. Veliko znanje, sposobnost, čut za potrebe Cerkve »Vsekakor je zanimivo, da je Missia leta 1898, ko je postal kenzonadškof goriški, dal poklicati ravnatelja Avguštineja na Dunaju, Frančiška Borgija Sedeja, nazaj v Gorico. V njem je videl veliko znanje in sposobnost ter čut za potrebe Cerkve v tedanjem času. To so bile lastnosti, ki so ga postavljale med kandidate za goriškega nadškofa že leta 1902, ko je Missia umrl, a kanonik Sedej škofovske časti ni sprejel.« [23]

    9. Sedejeva »forma mentis« ob značilnih pastoralnih izbirah

      »Vse prej kot lahko je razrešiti vprašanje Sedejev človeške, kulturne, teološke in verske formacije, odgovoriti na vprašanje, kaj vse je oblikovalo njegovo »formo mentis«, njegovo misel in akcijo, njegovo gledanje in delo. Naslednji poskus je bolj osnutek odgovora kakor dokončna rešitev; ta pa je nujno potreben za razumevanje Sedejevih pastoralnih izbir.

      Kazalo bi najprej omeniti določeno potezo v njegovem značaju, ki je navzven prihajala do izraza kot pesimizem, žalost in zaskrbljenost nad modernim človekom in kulturo, kot strah pred tveganjem in neznanim, kot skoraj pretirano zasledovanje zmote in zla, kar je do neke mere značilno za ponašanje klera tega časa. [24] Bržkone je to posledica kulturno-sociološkega pritiska liberalizma in naprednjaškega racionalizma, ki sta tedaj vedrila in oblačila po Evropi in sta se dovolj vidno uveljavljala tudi v »katoliški« Avstriji. Vidno vlogo pri oblikovanju je imel dunajski Avguštinej, kjer so se »državotvorno« oblikovali in pridobivali akademske naslove avstrijski cerkveni kadri ... Kaže končno omeniti na splošni preporod katoliške Cerkve pod papežem Leonom XIII. Če je bila Cerkev dotlej bolj nezaupljiva do potreb časa in do novih političnih in kulturnih teženj, je poslej v novem papežu dobila pogumnega voditelja, ki se je trudil dati pozitiven odgovor na najbolj pereča vprašanja sodobnega sveta. Blagodejno je na katoličane deloval občutek, da katolicizem ni nujno ozek, starokopiten in reakcionaren, temveč ustvarjalen in odprt v sedanjost in bodočnost. Novi val je z Nemškega in Avstrijskega pljusknil tudi na Slovensko, kjer je v Goričanu Antonu Mahniču, kardinalu Jakobu Missiju in krščanskem socialistu Janezu Evangelistu Kreku našel vnete zagovornike. Na »katoliški podlagi in na katoliških načelih« se je organiziralo celotno družbeno in kulturno življenje«. [25]

    10. Znal slutiti, predvideti dogodke (pismo oblastem - leto 1916)

      »Časi, ko je majhen del izbranih deset tisoč jemal zase v zakup vse človeške pravice, medtem ko je tričetrt človeštva trpelo quasi secundum genus homini (po Aristotelu) pod jarmom suženjstva, so davno minili. Samo doba, ki se odpove vzvišenemu krščanskemu nauku lahko znova poživi teorijo o človeku-gospodarju in človeku-čredi.« [26] Kako prav je imel, je občutil že med italijanskim fašizmom; konec stoletja, v katerem smo danes, pa žal v vsej tragičnosti potrjuje zle slutnje iz začetka stoletja.

    11. Legalist

      Sedeja smemo označiti tudi s pojmom »legalist«. Vendar je bil to človek pokončne lojalnosti do upravne - državne oblasti; torej do Avstrije, potem do italijanske oblasti, da sploh ne govorimo o njegovi lojalnosti do cerkvenih predstojnikov ... Pri tem moramo opozoriti, da ne gre za slepo pokorščino. Lojalnost namreč ne zahteva odpovedi osnovnim vrednotam narodne zavesti in vere. Sedejevo gledanje na oblast smemo torej označiti za samostojno in kritično. Znal je iti proti oblastem, če se njihova stališča niso skladala z njegovimi načeli. Tudi na svojo nadškofovsko oblast in čas je gledal kot na neko dolžnost, ki pa jo sprejema in hoče kar najbolj izpolnjevati v korist ljudstva.« [27]

    12. Odločnost

      Proslava v Ogleju (29. 3. 1921) ob združitvi obmejnih pokrajin z Italijo. Tam je bil kot predstavnik cerkvene oblasti. Na slavnostnem kosilu ga je napadel neki mladenič, ki je zaklical, da slovenski nadškof iz Gorice ne bi smel biti na tej slovesnosti. »Rad sem prišel sem, ker so me povabili, da obhajam praznik skupaj s svojimi vernimi Oglejčani, toda ne zato, da bi me kdo sramotil.« In je odšel. [28] Prim. protestni odhod iz razreda v gimnaziji.

    13. Natančnost in skrb za pravovernost

      »In če se zdaj povrnemo k nadškofu Sedeju in k njegovi za današnja merila in miselnost pretirani vnemi v obsojanju leposlovnih besedil, naj omenim še pismo, ki ga je pisal uredništvu otroškega lista Jaselce. V njem pravi, da se je zelo začudil, ako je na naslovni strani zadnje številke prebral »Z odobrenjem cerkvenega oblastva«. Sam je namreč prečrtal stavek: »Pripovedka pravi, da so angelci nesli Jožefovo truplo v nebesa« in pripomnil, da dovoljuje natis, »ako se izpustijo navedene besede, ker ono mnenje nima nobene podlage t.j. ne zgodovinske ne teologične. Bog ve, kako in zakaj je obtoženi stavek v Jaselcah vseeno ostal. Sedej sicer ni prezrl, da gre le za pripovedko - a tudi zanjo so, kakor za legendo, značilne domišljijske privine - »a ta pripovedka se stavi v isto vrsto kakor druga, da je Jožefovo truplo v dolini Jozafat pokopano, ki ima nekaj resnice v sebi, med tem ko je prva pripovedka popolnoma neresnična in krivoverska.« In ob koncu pisma še grožnja: »Zapomnite si, da bom prisiljen javno tako početje ožigosati, ako se sl. uredništvo Jaselc osmeli najvišjo cerkveno oblast v škofiji za norca imeti! ... Kaj takega nisem pričakoval od katoliškega lista.« [29]

    14. Odkritosrčnost

      (Iz pisma Primožiču, 21. december 1905): »Kar se tiče prihodnjega goriškega nadškofa, mi prihaja vsak dan bolj glasno na ušesa: Ti bodeš. A ta glas me nič ne razveseljava. Mogoče, da moji ‘prijatelji’ to preprečijo. Jaz jim bom zelo hvaležen. G. dr. Gregorčič je bil še tisti dan, ko je bil prišel z Dunaja - pri meni. Dovolj se briga za mene a jaz mu nisem hvaležen. Bil je tudi pri namestniku [30] z isto potjo. Pravi, da je stvar v dobrem tiru ... Pri namestniku sem bil prav odkritosrčen. Povedal sem mu vse svoje hibe, a on se je smejal, češ, da to ni nič. Videti je jako blag in značajen gospod. Der Rest-Schweigen! [31] Če mi je moja odkritosrčnost škodovala, naj bo. Jaz ostanem tak, kakor sem in se ne silim in ne hlinim.« [32] Zelo odkritosrčen je bil zato tudi v prvem pastirskem pismu, kjer se je sposodil Prešerna. Zato o svojem imenovanju za nadškofa igrivo zapiše: »Kar nisem nikdar upal in se dolgo bal, to se je v začetku tega leta zgodilo!« (I. pastirsko pismo z 21. 6. 1906)

    15. Natančnost in skrbnost pri zbiranju narodnega gradiva v dijaških in študentskih letih

      »Zanimanje Frana Sedeja za slovensko ljudsko pesem je sicer spadalo med njegove obrobne dejavnosti in je trajalo le v času njegovih dijaških in študentovskih let. Vendar nam natančnost in skrbnost pri zbiranju gradiva odkrivata znanstveni pristop in nagnjenje k filološkim vedam, kar se je nedvomno izkazalo v kasnejših letih, ko se je posvetil poučevanju Svetega pisma stare zaveze in semitistiki.« [33]

    16. Junaški pričevalec in begunec med vojno »Tolažbo deli z lastnim junaškim zgledom: v času, ko granate in šrapneli dežujejo na škofijsko palačo in na škofijski vrt, se pogumno drži doma in v zatišju hodi na sprehod v okolico. Vznemirjenim duhovnikom naroča: »Ostanimo pastirji pri svoji čredi, če prej umrjemo, prej bomo v nebesih.« [34] Ko pa vidi svoje goriško ljudstvo zbegano, obupano in prizadeto od tolikih nesreč, ko je sam pognan v begunstvo in se mora s tisoči nesrečniki ločiti od domačih krajev in romati med tuje ljudi (»tuje šege, tuja ljudstva so prijatelji, bratje ne!«, toži z narodno pesmijo), [35] ko je priča potokom solza po bolnicah, barakah in begunskih taboriščih, ko se mu srce krči ob joku in stoku svojcev, ki žalujejo za padlim možem, ženinom, bratom, sinom, morda edincem, tedaj se mu iz prsi izvije prošnja: »Molite, dragi bratje in sestre, molite zaupno in goreče, h Gospodu vojnih trum, da kmalu utihne vojni vihar in zasije na jasnem nebu sonce miru!« [36]

    17. Narodnostno zaveden in enakopraven, vendar pa do konca dosleden »Gre namreč za osebnost, ki je bila že v mladosti trdnega, samozavestnega značaja, osebnost, ki je znala v obrambo vrednote, kot je narodnost, nastopiti proti profesorju, ko je ta dijakom, med katerimi je bil tudi Sedej, rekel da so Slovenci »Nationalbastarden.« [37] Bilo je v gimnazijskih letih (1868-74), ko jim je profesor zemljepisa v nemščini zabrusil: »Vi Slovenci ste narodnostni križanci«, ker da nimajo lastne narodne noše. Na žalitev se je prvi dvignil Sedej, protestiral in demonstrativno odšel iz učilnice. Za njim se je dvignil Primožič in drugi slovenski dijaki. Sedej je s tovariši odšel k ravnatelju, mu obrazložil nastop in pri naslednji uri je profesor moral preklicati žaljivko.«[38]

      »Tudi nočem delati komu krivice ali biti enostranski v kateremkoli oziru; saj ste vsi brez razlike narodnosti, stanu in stran moji sinovi, moje ovčice«. [39] Zanimivo je, da so ga nekateri Slovenci v obdobju pred 1. svetovno vojno imeli v Gorici za premalo »nacionalca«. Mogoče se jim je zdel preveč dosleden v skrbi, da ne bi ranil narodnostnih čustev svojih vernikov ... Predvsem je pazil, da ne bi zgubil ravnovesja, ki je zagotavljalo mirno sožitje. [40]

      »Kot Furlan čutim dolžnost, da se v imenu svojega naroda skupaj z vsemi drugimi zahvalim veliki osebnosti nadškofova msgr. Frančiška Borgija Sedeja za njegovo pastirsko in očetovsko delovanje v mirnih časih, med vojno in pod fašizmom. Vse njegovo delo je bilo v skladu z božjim naukom in hotenjem, saj ni delal razločkov med osebami, narodnostmi in jeziki, ker so bili vsi božji otroci (prim. Rim 2,11) ... Po Sedejevi smrti se je začela tudi naša kolonizacija. Stopnjevala se je vse do zadnjih časov, ko nas, Furlanov, ne kličejo več s pravim imenom, marveč nas narodnostno istovetijo z Italijani«. [41]

      »Še eno zlo razjeda narode in jih zavaja v veliko v veliko krivičnost in nasilje - in to je brezmejni nacionalizem ..., ko narod hoče vladati nad drugim, posebno če so inorodci v isti državi v manjšini ...« Brezmejni nacionalizem je »malik, kateremu morajo služiti vse narodne in državne naprave in sredstva, tudi če imajo pri tem državljani škodo trpeti« (XIX. pastirsko pismo z 14. 1. 1923, 1). »Pretirana narodnost je največja kriva vera, ktero je treba slovesno obsoditi, ker je zoper krščansko pravičnost in ljubezen.« [42]

      Na večer življenja, se ob srebrnem jubileju škofovanja kot starček poslavlja z ugotovitvijo, »da trpljenja ni bilo in še ni konec. Pretirani nacionalizem, ki ne pozna ne krščanske pravičnosti ne ljubezni, je velika nesreča za naše ljudstvo. Doživeli smo bridke ure, grožnje, napade, obrekovanja in drugo, o čemer nočemo govoriti« ..., vendar tudi priznava: »Eden uspeh mojega vladikovanja pa je gotov in ta je najlepši: edinost duš in srca ... Nesreča nas je zedinila. O, da bi ta edinost med brati ostala vedno! ... Edinost duha z vezjo miru (Ef 4,3). Edinost in mir brez meja, edinost in mir brez nacionalne in ideološke nestrpnosti, edinosti in mir »kakor sam Kristus, naš božji pastir želi, da bi bili eno, kakor sta on in Oče nebeški eno!« (XXX. pastirsko pismo, 12. 4. 1931, 2-3) [43]

    18. Vedno ravnal v skladu s krščanskimi načeli

      »V navzkrižju političnih in nacionalnih vrenj je (Frančišek Borgija Sedej) vedno ravnal po katoliških načelih in vrednotah, ki so mu bile privzgojene že v mladosti: delavnost, legalizem, primat vere, poslušnost predstojnikom, spoštovanje do oblasti. Kot močna in pokončna osebnost ne odstopa od svojih načel in se zna postaviti proti slehernemu, ki bi tako ali drugače ogrožal vrednote, ki so mu svete in o katerih misli, da bi morale biti vodilo krščanskemu življenju.« [44]

    19. V dokumentih italijanskih oblasti

      Samokritičnost, jasnost in odločnost (20. 1. 1926, odgovor ministru Alfredu Roccu, odgovornem za pravosodje in verske zadeve - glede Sedejevega odstopa).


      Rojstna hiša nadškofa dr. Frančiška B. Sedeja danes.
      Vir: Š.R

      »Na splošno sem imel vedno dobre odnose s civilnimi in vojaškimi oblastmi, posebno z vojaškimi«, je pribil. Glede obtožb, da zapostavlja italijanske duhovnike, je odgovarjal, da je »kot katoliški škof vedno ravnal pravično z vsemi, tako na področju upravno-cerkvenega prava kot kazenskega« in da ni nikoli kaznoval nobenega duhovnika »iz osebnih ali narodnostnih razlogov ... Dokažite mi en sam primer pristranskosti!«, je vzkliknil. Nato navaja vrsto konkretnih primerov, ki potrjujejo to trditev, od nastavljanja italijanskih duhovnikov v kurijo do izpolnjevanja ukazov prefektov glede premestitve ali suspenzije posameznih politično očrnjenih slovenskih duhovnikov. Priznal je, da je videmskega prefekta opozoril, da je »treba razlikovati med političnim iredentizmom in ljubeznijo do materinega jezika in da je moč biti hkrati dober italijanski državljan in slovenski patriot, kajti spoštovati očeta in mater in iz tega izvirajoč materin jezik je naravna in božja zapoved.« To pa, po njegovem, ne pomeni, da je želel spodbujevati slovenski iredentistični tisk in dejavnost, »kar mi je popolnoma tuje in mrzko«. ... V končnem delu pisma prosi, naj minister ne vztraja pri odstopu na osnovi neutemeljenih obtožb, »kajti moja prisilna odpoved ... bi imela usodne posledice, ne zame, ki imam 71 let, marveč za vso mojo rodno in ljubo škofijo in tudi za kraljevo vlado«. Sicer pa pove, da sploh ne more odstopiti brez soglasja Svetega sedeža in brez zagotovljene eksistence. »Vsekakor upam, da bo v poslednji analizi zmagala teza v smislu pravice: da me pustite v moji sedanji nadškofijski misiji, dokler me bo Bog ohranil v dobrem zdravju. Vaše Ekselence, ministra za pravice, ne prosim nikakršne milosti, temveč samo pravičnost.« [45]Ob koncu tega burnega leta (23. december 1926) piše svojemu prijatelju Primožiču: »Jaz pojdem po Božiču v Rim ad limina, ut reddam rationem villicationis meae. To pot bom sv. Očeta petič obiskal - v ta namen. Torej še sedim Sedej na goriškem prestolu; fašisti me niso mogli vreči. Zdaj imam mir pred njimi ...« [46]

    20. Vse življenje ostal povezan z rojstnim krajem in domačimi razmerami

      Nadškof Sedej je bil vse svoje življenje v dobršni meri povezan s svojim rojstnim krajem, predvsem s svojimi domačimi. Zanimal se je, ga rad obiskoval in bil z njim solidaren. Najprej so bili tu seveda spomini na mladost in osnovno šolanje, potem hvaležnost očetu, ki mu je v prvih letih goriških šol nosil hrane - seveda peš iz Cerkna; doma je bil med počitnicami, ko je kot dijak in študent zbiral narodno blago in še posebej prispeval k študiju cerkljanskega narečja. Na pogreb mame je prišel z Dunaja, oče mu je umrl par mesecev po škofovskem posvečenju. Še prej je bil takoj po duhovniškem posvečenju - novo mašo je imel doma že naslednji dan in potem ostal kaplan v Cerknem in Šebreljah, kjer je stanoval kar doma, mati mu je kuhala in ob večerih so skupaj s fanti prepevali ... Vesel je bil imenovanja za častnega občana rojstnega kraja in tudi med vojno, takrat ko je bilo najhuje, se je zatekel domov in kasneje v Ravne, od koder je dva meseca upravljal škofijo. Med vojno je pokopal tudi brata Miha. Še posebej je bil z domačim krajem povezan preko brata duhovnika Janka in nečakov Cirila, Franca, Jožeta in nečakinje Katrce. [47] Še posebej je bil vesel birmovanj v rojstnem kraju, zlate maše in tudi zadnje birme v Cerknem, ko je birmal svojega pranečaka, Gabrijela - mojega očeta.

  • Nekateri časopisni odmevi

    1. Ob škofovskem posvečenju

      »V naših gorah prebiva čvrst in zdrav slovenski rod, dal nam je obilo bistrih mož, katerih imena slovijo tudi izven domovine. Med take nadarjene pisce moramo šteti tudi novega nadškofa in kneza dr. Frana Sedeja, ki je bil rojen v Cerknem« (Soča, 27. januar 1907) [48]

    2. Ob 70-letnici

      »Občudovanja vreden je pogum in neustrašenost vladike, ko mu je bilo treba braniti Cerkev pred nasilji in krivicami. Vedno mu je bilo sveto načelo pravičnosti. Nikdar ni hotel postati orodje krivičnega nasilja. Krepko se je potegnil brez ozira na lastno osebo za preganjane duhovnike. Ko so v Istri in drugod s krutim nasiljem preganjali slovenske duhovnike, je bil on, ki se je skupno s tržaškim škofom Bartolomassijem zatekel za pomoč do Svete stolice in izšla je zato znamenita papeževa poslanica v prilog preganjanim duhovnikom, ki je zbudila veliko pozornost skoraj po celi Evropi« (Goriška straža ...)[49]

  • Zaključek

    Morda še najbolj prepričljivo, neposredno in literarno bogato opiše nadškofa Sedeja njegov sobrat v duhovništvu, Fran Saleški Finžgar, zato sklenimo to razmišljanje z njegovimi besedami:

    »Ko bi od pokojnega nadškofa prav ničesar drugega ne vedel kot to, kar sem sam videl, bi ga moral globoko spoštovati. Videl sem v Gorici njegov nadškofijski dvorec. Videl sem ga v povojni dobi, ko je divjala tolpa, v kateri ni bilo ne drobca več nekdanje rimske kulture, kaj šele, da bi govoril o krščanski! Vse stene pritličja nadškofove palače so bile en sam divji madež. Kletve, psovke, grožnje so bile s črnimi črkami napisane po steni. Kot bi čeljusti zverin režale iz ometa. Za temi stenami, za temi gluhimi okni je bival nadškof Sedej. Njegova grehkota, ki je izzvala tolpo, je bila ta, da je bilo slovenske matere sin, slovenske zemlje sad in ni mogel in ni hotel kot katoliški škof biti izdajalec svoje matere, svoje zemlje, svojega ljudstva. In za to zvestobo je trpel desetletja. Hotel je biti dober pastir. Dober pastir da svoje življenje za ovce. Sedej je dajal življenje zanje, dajal od kaplje do kaplje, dokler ni kanila zadnja in je z njo vred omahnil sam v naročje smrti - in v objem Pastirja, ki ga je pozdravil: Pridi, dobri in zvesti! - Ob smrti takega moža obstane naša begotna misel. Sredi sodobnega nemirnega pljuskanja, ko gredo valovi nečloveških strasti do vrha, ko je človek človeku zver in ne več brat v Bogu, ko svet nima ničesar več, kamor bi se trdno prijel, ko je čas, ki ga je Izaija opisal po svoje: Kaj, da je zvestoba postala vlačuga? Kaj, da so prvaki nezvesti in pajdaši tatov? Vsi ljubijo podkupnino in letajo za nagradami, siroti ne sodijo pravice, pravda vdove ne pride prednje - se nam zazdi moža, ki je stal trdno kot hrib, pod katerim se je rodil, le še trikrat škoda. Vemo pa in veseli smo: klonil ni, zrušilo ga je. Kako boli čredo, ko ni več pastirja, kako vernike, ko bo kmalu slovenski očenaš otrok državni zločin, tega ne moremo ne presoditi ne občutiti. Z njimi žalujemo, z njimi upamo ...« (Mladika ...) [50]

    Simon Gregorčič pa v preroški pesniški napovedi, ki jo je Sedeju namenil ob škofovskem posvečenju:

    »Mož cel na svojem mestu vsakdo bodi,
    preprost, visok zaseda sedež naj!
    Mož pravi vedno v časti bo povsodi,
    ne stol možu, mož stolu da sijaj!«
    [51]


  • [1] prim. Rokopis, Nadškofijski arhiv v Gorici, (Sedej).
    [2] T. Simčič, Sedejeva življenska pot, v: Sedejev simpozij v Rimu, (uredil Edo Škulj), Mohorjeva družba Celje, (Simpoziji v Rimu, 4), 48-64, Celje 1988, str. 51. Kjer ni drugače navedeno, so vsi navedki iz omenjenega zbornika.
    [3] J. Pirjevec, Zgodovinski okvir Sedejevega škofovanja do prve svetovne vojne, v: Sedejev simpozij ..., 65-73, str. 65.
    [4] F. Kralj, Sedej, nadpastir goriških Slovencev, v: Sedejev simpozij ..., 96-116, str. 97.
    [5] Kralj, str. 98.
    [6] Kralj, str. 106.
    [7] M. Kacin-Wohinz, Sedej v dokumentih italijanskih oblasti, v: Sedejev simpozij ..., 242-264.
    [8] R. Klinec, Primorska duhovščina pod fašizmom, Gorica 1979, str. 39.
    [9] M. Ryba, Pisma nadškofa Sedeja sošolcu dr. A. Primožiču, v: Sedejev simpozij ..., 207-226, str. 223.
    [10] M. Tavčar, Sedej v navzkrižju političnih in nacionalnih vrenj, v: Sedejev simpozij ..., 74-95, str. 92.
    [11] Več o tem, Klemenčič, 274.
    [12] A.Trstenjak, Grafološka analiza Sedejeve pisave, v: Sedejev simpozij ..., 240-241, str. 240.
    [13] Rybař, str. 206.
    [14] J. Bizjak, Sedej in Sveto pismo, v: Sedejev simpozij ..., 159-169, str. 168.
    [15] L. Bratuž, Sedej in slovenska književnost, v: Sedejev simpozij ..., 170-190, str. 175-176.
    [16] Bratuž, str. 181.
    [17] Pirjevec, str. 67-68.
    [18] Braini, str. 191.
    [19] M. Braini, Pogledi na vzgojo mladine v Sedejevih pastirskih pismih, v: Sedejev simpozij ..., 191-198, str. 198.
    [20] Tavčar, str. 91.
    [21] A. Sedej, Sedejev rod, v: Sedejev simpozij ..., 24-47, str. 28.
    [22] D. Klemenčič, Sedej v nekaterih časnikih in revijah, v: Sedejev simpozij ..., 265-281, str. 271.
    [23] Tavčar, str. 76.
    [24] J. Pirc J, Aleš Ušeničnik in njegov čas, ... (nav. Kralj, str. 112)
    [25] Kralj, str. 98-99.
    [26] Pirjevec, str. 73.
    [27] Tavčar, str. 76-77.
    [28] Klemenčič, str. 270 in Tavčar, str. 87.
    [29] Bratuž, str. 188.
    [30] Princ Konrad zu Hehenlohe_Schillingsfuerst, cesarski namestnik v Trstu (1904-1915), kasneje notranji minister na Dunaju.
    [31] V ostalem molčati.
    [32] Rybař, str. 210.
    [33] F. Ferluga-Petronio, Sedej in slovenska ljudska pesem, v: Sedejev simpozij ..., 199-207, str. 205.
    [34] A. Novak, Črniška farna kronika za leto 1915.
    [35] Past. pismo vernikom, 19. sept. 1916, 7.
    [36] Kralj, str. 106.
    [37] Tavčar, str. 76.
    [38] Tavčar, str. 49-50.
    [39] Tavčar, str. 78.
    [40] Tavčar, str. 82.
    [41] G. Maghet, Sedej in Furlani, v: Sedejev simpozij ..., 227-231, str. 230.
    [42] Kralj, str. 111.
    [43] Kralj, str. 111-112.
    [44] Tavčar, str. 92.
    [45] Dokumente iz italijanskih državnih arhivov navaja Kacin, str. 251.
    [46] Rybař, str. 219.
    [47] Več o Sedejevem rodu in družinskih odnosih, glej v. A. Sedej, Sedejev rod ...
    [48] Klemenčič, str. 266
    [49] Klemenčič, str. 271.
    [50] Klemenčič, str. 275.
    [51] S. Gregorčič, Zbrano delo, II, 282-284.

    *

    Oblika in slikovna obdelava:


    Copyright © 2011 - Vse pravice pridržane - All rights reserved - www.rutars.net

    *