Maks Pagon
(1926 - 1987)

*
Spisal: dr. Marko Razpet

Spomini na učitelja Maksa Pagona

V šolskem letu 1960/61 se je zame na cerkljanski osemletni osnovni šoli začela druga polovica osnovnega izobraževanja. V začetnih štirih razredih se je z nami mučila Vida Peternelj, Cinkova. To se pravi, da nas je v petem razredu v glavnem obdelovala razredničarka Angela Bevk, Migučeva, ki je tradicionalno v tistih časih imela pete razrede. Učencev pa nas je bilo takrat toliko, da je bilo treba oblikovati dva paralelna peta razreda. Razlika med njima pa ni bila le v razredničarkah, ampak tudi pri predmetu telesna vzgoja. Mi nismo hodili tako kot paralelka v telovadnico, ki je bila v sklopu EGŠ, ampak smo malo pomigali kar v učilnici ali v najboljšem primeru na šolskem dvorišču. Predmet, ki ga je izvajal učitelj od zunaj, je bila v petem razredu nemščina, ki jo je poučeval Anton Bolko. Učencev v petih razredih pa se je nabralo veliko zato, ker so prihajali iz podružničnih šol, na primer iz Novakov in Raven. Kasneje so se nam pridružili tudi učenci iz drugih vasi. Precej jih je stanovalo v cerkljanskem dijaškem domu.

Pravi predmetni pouk, s kupom novih predmetov in učiteljev, nas je čakal v šestem razredu v šolskem letu 1961/62. Dobili smo nove učitelje: za slovenščino Viktorja Jereba, s katerim ni kazalo zbijati šal, za računstvo in geometrijo Maksa Pagona, za zemljepis in zgodovino Ano Štucin, za nemščino in srbohrvaščino Ljerko Sedlak, za prirodopis in gospodinjstvo Marijo Zajc, za glasbeno in telesno vzgojo Antonijo Doljak ter za risanje in tehnični pouk Gabrijela Miklavčiča. K uram telesne vzgoje pa smo tokrat in potem do konca hodili v telovadnico v sklopu EGŠ, ki pa se je takrat že selila v Novo Gorico. Nekako v petih minutah smo se morali preseliti iz šole mimo nekdanje občinske zgradbe in ambulante med nekdanje italijanske kasarne. Nato pa nazaj v šolo, razen če je bila ura telesne vzgoje zadnja šolska ura tistega dne. Zahvaljujoč nekaterim od naštetih učiteljev kot dijaki srednjih šol nismo imeli kasneje posebnih težav. Nekaj dobrih učiteljev v regiji pač vtisne na več generacijah učencev neizbrisni pečat v njihovi osnovni izobrazbi. Tudi na gimnaziji sem imel to srečo.

Eden takih je bil zagotovo Maks Pagon. V šestem razredu nas je začel poučevati računstvo in geometrijo, čemur smo krajše rekli matematika, v spričevalu pa vendarle piše prvo. V sedmem razredu pa se nam je pridružila še fizika, ki jo je prav tako poučeval. V zadovoljstvo nas vseh pa nas pri obeh predmetih ni izpustil iz rok do osmega razreda. S polno glavo matematičnega in fizikalnega znanja smo potem nekateri nadaljevali šolanje na srednjih šolah. Nikoli mi ni bilo znano, zakaj smo prva štiri leta uporabljali besedi in ter manj pri osnovnih dveh računskih operacijah, v petem razredu pa smo prešli na plus in minus. Ali ne bi bilo vseeno, če bi že v prvem razredu rekli plus in minus tako kot drugi. Pri učitelju Pagonu in kasneje smo seveda uporabljali le slednje. Še dobro, da se za deljenje in množenje kdo ni spomnil kakih latinskih izrazov. Poleg matematike in fizike je Maks Pagon vodil tudi fotokrožek, kjer nikoli ni manjkalo sodelavcev, in matematični krožek, kjer smo se pripravljali na tekmovanja iz matematike. Bil je izvrsten podajalec in razlagalec učne snovi in odličen splošni in matematični didaktik. Večkrat je poudaril, da se dobro poučevati matematiko ne naučiš na učiteljišču, fakulteti ali akademiji, ampak moraš za to imeti nekaj talenta in da moraš sam kaj storiti v tej smeri. V šestem razredu smo se prvič srečali z negativnimi števili. Takrat smo še uporabljali izraz relativna števila. S kakšno lahkoto smo dojemali računanje z njimi skupaj z vsemi oklepaji vred! Bili smo ponosni na to, da na primer končno vemo, koliko je 3 minus 5 in koliko bo kazal termometer, ki sedaj kaže 15 stopinj, potem pa temperatura pade za 18 stopinj. Prej, v nižjih razredih, so nam preprosto pravili, da se večjega števila od manjšega ne da izračunati. Kasneje sem izvedel, da se vse da, edinole deliti z nič ne. Velik napredek smo naredili, ko smo se naučili računati z ulomki in decimalnimi števili. Takrat sem prvič slišal za praštevila, največji skupni delitelj in najmanjši skupni večkratnik.

Težav nam nista delala niti sklepni niti procentni račun. Pagon je že znal poskrbeti za to, da so celo najslabši učenci znali reševati najbolj vsakdanje naloge. Koliko stane kilogram moke, Ki sedaj stane 95 SIT, če se podraži za 6 procentov? Tolarjev takrat seveda še ni bilo, samo tip naloge smo navedli. Nekoliko težji korak je bil po šestletnem šolanju, pri katerim smo računali s števili, preiti na obča števila, računanje s črkami. Nič hudega! Veliki Piaget itak pravi, da tako mora pač biti: ko smo dovolj stari in dozoreli, je čas, da se naučimo novih, bolj zapletenih reči. »Doslej vam je še kar šlo. Boste že videli, ko pridete v osmi razred, kjer boste reševali probleme!«, nas je svarilo nekaj starejših, ki so bili razred ali dva pred nami. »Problem.« Kaj je pa sedaj to? Tujka. Po drugi strani pa so nas učili, kako naj bi očistili in opleli svoj jezik vsega, kar ni slovenskega. Komaj smo se naučili pisati nekaj novih latiničnih črk in spoznali celo abecedo cirilskih, sedaj naj bi se pa človek ukvarjal še s problemi. Ali ni teh že povsod dovolj, še preveč! Še odrasli ljudje jih ne znajo sproti reševati ali pa jim gre to težko, sedaj naj pa mi otroci, nepolnoletni šolarčki rešujemo kar probleme. No, Maks Pagon nam je znal hitro pojasniti, za kaj gre pri matematičnih problemih. V resnici so bili to linearni problemi z eno neznanko, na koncu pa z dvema, na primer: V hlevu so zajci in kure. Koliko je enih in drugih, če imajo vsega skupaj 9 glav in 22 nog? Takoj se je oglasil hudomušni učenec in vprašal: »Kaj pa, če ima kakšen zajec le tri noge?« Pagon se je hitro izmotal iz nastale situacije in porabil tudi do pol ure za dodatna pojasnila. Zanimivo je bilo pri geometriji. Ko smo obravnavali kote, je prinesel v razred kup zobotrebcev, s katerimi smo potem sestavljali ostre, tope in druge kote, pa tudi dvojice kotov s predpisanimi lastnostmi. Obravnavali smo podobnost in skladnost likov, ploščine, prostornine geometrijskih teles in drugo. Modele teles nam je redno prinašal v razred: lesene, papirnate, žične. Papirnate modele smo izdelovali tudi sami, za domačo nalogo. Fasciniralo me je, ko smo spoznali, da je pravilnih teles le pet. Učeni Platon je pred več kot dva tisoč leti že vedel zanje. Pa smo se naučili pet novih tujk. Da se je treba strogo in dosledno oklepati definicij, sem spoznal na lastni koži. Pagonu sem sestavil telo, ki je imelo za stranske ploskve same skladne rombe. »Romb ni pravilen lik«, me je podučil in sem oplel. S pravilnimi telesi in njihovimi simetrijami smo se na fakulteti ukvarjali pri teoriji grup, nihče pa nam ni namignil, kako izračunati površino in prostornino pravilnega dodekaedra in ikozaedra. Da se to da, sem izvedel veliko kasneje. Na osnovni šoli smo že znali, brez strogega dokaza, samo z ravnilom in šestilom načrtati pravilni petkotnik. Pri tem liku se pojavi zlato razmerje, to je razmerje med njegovo diagonalo in stranico. Zlati rez oziroma zlato razmerje sta se pojavljala v srednješolskih učbenikih, žal pa nikoli nismo prišli do njiju čeprav sta bisera matematike. Pogosto pa smo za zlati rez slišali od umetnikov, nismo pa vedeli, o čem točno govorijo. Še pri fotografiji pravijo, da mora biti objekt, ki ga hočemo predstaviti, v zlatem rezu, češ da ga človeško oko najprej opazi. Pri fotokrožku pa smo se mu tudi izognili. Kasneje sem le nekje prebral, da je zlato razmerje ključ do izračunov pri pravilnem dodekaedru in ikozaedru. Zelo smo bili tudi veseli, ko smo znali izračunati obseg in ploščino kroga. Še zdaj me fascinira razlaga o Arhimedu in njegovem računanju števila π, to je razmerja med obsegom in premerom kroga. Seveda smo temeljito predelali Pitagorov izrek in zraven spoznali še precejšen del zgodovine matematike. Do učencev je bil Pagon kljub natančnosti in strogosti prizanesljiv. Ko smo ga nekoč prosili, da naj ne bi tisti dan spraševal, ker je bil ravno veliki petek, se je najprej pošalil, češ da ravno na veliki petek bi bilo dobro spraševati, ker je pač velik dan, nato pa nas, ker je razumel, kaj želimo, res ni spraševal za oceno.

Pri fiziki smo pri Pagonovih urah spoznali osnove naravnih zakonov. Opravili smo precej poskusov v razredu. Fizikalni kabinet je bil takrat kar dobro opremljen. Pogosto se učitelji poskusom izogibajo, češ da jim vzamejo preveč časa za izvedbo in pripravo, da je težko ohranjati red v razredu in drugo . Najbrž pa se bolj bojijo, da bodo kaj razbili ali pa da jim poskus ne bo uspel, da jih bodo učenci preveč spraševali in da se utegnejo z vsem le osramotiti. Ravno to je narobe: tudi neuspeh poskusa se da razložiti in učenci imajo tudi od tega nekaj. Morda bo pa uspelo njim! Vprašanja učencev pa bi morala biti nekaj vsakdanjega. Dobro se spominjam, kako je Pagon prinesel v razred posodo in cev z živim srebrom, tako da je pokazal znameniti Torricellijev poskus. V živo smo videli nastanek vakuuma. Veliko smo izvedeli o Galileju in Newtonu in njunem delu. Ni pa se bilo moč pri fiziki izogniti Arhimedu in drugim antičnim znanstvenikom. Vsak si je lahko zapomnil znamenitega Arhimedovega stavka: »Dajte mi oporno točko in premaknil bom Zemljo!« Maks Pagon je neprestano sledil razvoju znanosti. Takrat sta se je že uveljavljala polprevodniška dioda in tranzistor in posvetil jima je vsaj eno uro. Zelo zavzeto je spremljal osvajanje vesolja in prodor radia ter televizije. Tiste čase je pisatelj France Bevk, ki nas je v razredu nekajkrat celo obiskal, podaril naši šoli televizor. Bil je eden prvih na Cerkljanskem. Seveda se v cerkljanski kotlini televizijskih programov ni dalo spremljati ali pa je bilo vse skupaj en sam sneg. Pretvornikov na naših hribih še ni bilo. Zavidali smo planinskemu zavetišču na Bevkovem vrhu, kjer se je dalo odlično spremljati RAI in RTJ. Nekoč je šola imela športni dan s pohodom na Bevkov vrh, ki se seveda ne imenuje po pisatelju Bevku, da bi učenci videli, kaj je televizija. Na žalost smo videli, ker je bilo dopoldne, samo testno sliko, kaj je televizija. V največjo učilnico poleg zbornice so postavili Bevkov televizor, da bi spremljali smučarske skoke iz Planice, toda slika je bila zelo zasnežena, toda skakalca se je dalo slutiti. Potem se je nekdo spomnil, da se pa prenos po radiu dobro sliši. In Pagon, ki je stanoval tik zraven šole, je skočil po svoj radijski sprejemnik, ga postavil ob televizor in imeli smo slabo sliko ter dober ton, tako da smo prenos lahko spremljali do konca. Bevkov podarjeni aparat je doživel kar precej sprehodov po bližnjih hribih, kjer je bila elektrika, da bi lahko spremljali kako tekmo. Konec je temu naredil Vilček na Kladju, ko je kupil svoj televizijski sprejemnik in ga namestil v gostilno. Od takrat so Cerkljani raje zahajali na Kladje spremljat najpomembnejše tekme. Tudi Maksa Pagona s sinom sem enkrat srečal na Kladju v taki vlogi. Konec šestdesetih let pa smo dobili v naših krajih kvaliteten televizijski signal in televizorji so trgovcem šli za med. V času našega šolanja v Cerknem je naš učitelj s sinom na kolesu blizu pokopališča grdo padel in se precej hudo ranil po glavi zaradi razbitih očal. Bili smo nekaj časa brez njega in bilo nam je hudo. Ko smo odstranjevali zadnje ruševine bombardiranega Cerkna, smo sodelovali tudi učenci in učitelji, tudi Pagon. Takrat še ni bilo toliko strojev kot danes, toda naše ročice so le opravili neko delo, tako da nam ta pojem pri fiziki ni delal težav.

Matematični krožek pri Pagonu je odlično deloval. Vanj je sam povabil najboljše, ki jih nikoli ni zmanjkalo. Marsikoga so doma popoldne pogrešali pri kmečkih delih, toda tu se nisem dal: hodil sem na ta krožek in danes mi je žal, da nisem še na katerega. Na žalost ni bilo na razpolago posebne literature z zahtevnejšimi nalogami kot dandanes, toda Pagon se je hitro znašel in privlekel na dan stare avstrijske in italijanske zbirke nalog. Ker smo reševali v glavnem naloge brez posebnega besedila, znanje tujega jezika ni bilo potrebno. Naloge, kjer je bilo to potrebno, nam je pa prevedel. Naučil nas je tudi raznih trikov za hitro računanje s števili, šli smo se razne matematične uganke in drugo, tako da krožek ni bil samo kos suhoparne matematike. Beseda je nanesla celo na relativnostno teorijo in Alberta Einsteina, ki je pred sto leti objavil svoja temeljna dela. Zato letos praznujemo temu v čast Svetovno leto fizike. Večina nas ni imela pojma o relativnostni teoriji. Je pa Mitja Močnik, Teškanov, ki je bil sicer en letnik pred menoj, očitno nekaj vedel o tem in ob neki drugi priložnosti sem bil priča njunemu pogovoru. Prišla sta do sklepa, da je vse relativno. Mitja je strnil debato z ugotovitvijo: »Potem je pa tudi Einsteinova relativnostna teorija relativna.« Pagon mu je prikimal. Na koncu je izbral ekipo in z avtobusom smo se odpeljali na tekmovanje v Idrijo, kjer smo po navadi na matematičnih tekmovanjih dosegali kar lepe rezultate.Pri fotokrožku nas je sodelovalo vedno dovolj. Imeli smo temnico tik ob zbornici. Opremljena je bila z vsem potrebnim za razvijanje fotografij in filmov. S šolskim fotoaparatom smo fotografirali največkrat dogodke na šoli, na proslavah in pustovanjih. Fotoaparat je bil bolj skromen, včasih pa je Maks prinesel svojega, ki je bil mnogo boljši. V temnici in na terenu smo člani fotokrožka prebili kar precej časa. Marsikdo je pridobljeno znanje iz fotokrožka uporabil kasneje v življenju. Najnujnejše v zvezi s fotografiranjem je tudi napisal, in to na pisalni stroj.

Tudi po zaključku osnovnega šolanja je Maks Pagon še vedno stal ob strani svojim nekdanjim učencem, če so tako ali drugače imeli težave pri matematiki. Takih nikoli ne zmanjka, toda takih učiteljev,kot je bil Maks, entuziast, kolega in človek, ni ravno na pretek. Leta 1971 mu je Društvo matematikov, fizikov in astronomov v Novem mestu izročilo društveno priznanje za uspešno pedagoško delo. Nisem imel namena podrobno raziskovati njegovega življenja in dela. Zapisal sem samo misli na nekoga, ki nam je bil blizu pred več kot štiridesetimi leti in ko se je že marsikaj pozabilo. Hvala mu za vse znanje, ki ga nam je nesebično posredoval.

Domžale, 20. 11. 2005

*

Oblika in slikovna obdelava:

*